Morala temelji na sočutju

ČE STE sočutni in hkrati čustveno inteligentni, bolečino drugih čutite kot svojo in se slej ko prej znajdete pred različnimi moralnimi vprašanji, na primer, ali bi morali najboljšemu prijatelju povedati, da ga partnerica vara. Ali lahko v službi vzamete sponke za papir za osebne potrebe? Ali bi se morali v vojni postaviti na eno stran in jo zagovarjati? Ali bi morali prispevati denar za dobrodelne namene? Ali bi morali posredovati v družinskem prepiru? Bi morali denar, ki ga najdete na cesti, odnesti na policijsko postajo?

Psihologi pravijo, da krepostno življenje temelji na samonadzoru. Pri tem pa se dandanes pojavlja vse večja skrb, kajti če se bodo nadaljevali trenutni trendi, bo človeštvo prevzela znanost (racionalnost), kar bo ubilo vsa čustva. Torej bomo ignorirali čustva in se držali kognitivnega razmišljanja. Čeprav drži tudi, da tako razvito bitje, kot je človek, ne more zatreti svojega čustvenega dela, se bomo vsekakor bolj naslanjali na razum in dejstva kot na svoje občutke.

K razvoju empatije v dobi odraščanja največ prispevajo zavzeti starši. FOTO: Stefanamer/Getty Images

Zavedati pa se moramo, da poleg razuma in čustev obstaja še duhovnost, ki ni nujno povezana z vero. Prav duhovna plat življenja je tista, ki običajno določa posameznikovo moralo, pravila ali etiko. Če so temelji morale v empatiji, nas empatično čustvo ali vživljanje v drugega mora pripeljati do tega, da sledimo določenim moralnim načelom. Toda od kod prihajajo ta moralna načela? So prirojena, smo jih videli pri starših, vrstnikih ali v zunanjem svetu?

Raziskave kažejo

Raziskave kažejo, da depresija pri otrocih in mladostnikih pogosto izvira iz pomanjkljivega dojemanja morale in vrednot. Ti otroci, ki niso nikoli izkusili vrednot pri tistih, ki bi jim morali kazati pot v prihodnost, bodo kot odrasli ta vakuum prenesli na otroke. Zdi se, da morajo otroci pri učenju družbenih pravil vsrkati in osvojiti osnovno razumevanje prijaznosti in skrbnosti iz opazovanja odraslih, ki so jim za zgled. Po raziskavah k razvoju empatije in morale v dobi odraščanja sicer največ prispevajo zavzeti starši, različne možnosti med odraščanjem, medkulturne izkušnje, dobro vodenje v času zgodnjega odraščanja.

Če so ti pogoji v mladosti izpolnjeni, posamezniki odrastejo v ljudi, ki so vse življenje strastno zavezani svojim težnjam in razvijejo ustrezno zaupanje, pogum in predstavo o odgovornosti. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je to pot k moralnemu breznu.

Ena najpomembnejših stvari, ki jih starši lahko naredijo za otroke, je, da jim z zgledom pokažejo, kaj je moralno vedenje, ne da jim o tem samo pridigajo – delajo tisto, o čemer tudi govorijo, ne pa obratno. Za otroka je pomembno, da se uči empatije, a mora tudi v praksi spoznati, kaj naj s to empatijo počne. Pomembno je tudi, da se izogiba obsodbam. Bistvenega pomena za nepristransko presojanje drugih je zavedanje, da imamo vsi enaka čustva in inteligenco, toda v življenju izkusimo zelo različne izkušnje.