NOTRANJE ŽIVLJENJE
Moški in duhovnost
Zdi se, da se duhovni rasti in razvoju bolj posvečajo ženske. Pa vendar je duhovni razvoj za moške prav tako pomemben.
Odpri galerijo
Vsakemu moškemu se zgodi, da se njegova partnerica kdaj pritoži zaradi pomanjkanja njegove navzočnosti. Toda tako moškim kot ženskam se zgodi, da jih kdo izda, razočara, jim kdo umre. Tudi moški srce in dušo posvetijo nečemu ali nekomu, ki ga stre. Tudi moški so kdaj razočarani, jezni in nesrečni.
Včasih je teža na njihovih ramenih pretežka, tudi oni si želijo svobode, časa in prostora zase. Zato je duhovni razvoj tudi zanje tako pomemben. Duhovna praksa zanje ni tako naravna, saj jih od mladih nog učijo, naj čutijo kar se da malo, o tem še manj govorijo in predvsem veliko dosežejo. A ni nemogoče.
Moški morajo pustiti, da jim določeni neuspehi kdaj zlomijo srce. Pustiti morajo, da jih zdrobijo bolečine njihovih ljubljenih, da jih prizadenejo bolezni in smrti. Sprostiti se morajo v žalosti, da se jim ramena spustijo in oči orosijo. Šele potem lahko resnično začnejo.
Potem ko to naredijo, je pomembno, da svoje srce odprejo ljubezni. Široko, na stežaj. Partnerici ali partnerju, otrokom, prijateljem, sorodnikom. Z ljubeznijo namreč ustvarijo nekaj, kar je edinstveno in povsem njihovo ter jih napolni z močjo človeka, ki bi lahko premikal gore. Vse drugo ni tako pomembno.
Potem lahko vdihavajo izjemno in vsakdanjo lepoto okoli sebe na vsakem koraku in se ji nasmehnejo, priklonijo s hvaležnim srcem in doživljajo pravo svobodo ustvarjanja svoje zavesti ter duhovnega in notranjega sveta. Ko to storijo, so sposobni izražati hvaležnost, ljubezen, veselje, ne da bi se zadrževali, s tem pa dajejo krila tudi svojemu duhu in postajajo duševno močnejši.
Včasih je teža na njihovih ramenih pretežka, tudi oni si želijo svobode, časa in prostora zase. Zato je duhovni razvoj tudi zanje tako pomemben. Duhovna praksa zanje ni tako naravna, saj jih od mladih nog učijo, naj čutijo kar se da malo, o tem še manj govorijo in predvsem veliko dosežejo. A ni nemogoče.
Moški morajo pustiti, da jim določeni neuspehi kdaj zlomijo srce. Pustiti morajo, da jih zdrobijo bolečine njihovih ljubljenih, da jih prizadenejo bolezni in smrti. Sprostiti se morajo v žalosti, da se jim ramena spustijo in oči orosijo. Šele potem lahko resnično začnejo.
Potem ko to naredijo, je pomembno, da svoje srce odprejo ljubezni. Široko, na stežaj. Partnerici ali partnerju, otrokom, prijateljem, sorodnikom. Z ljubeznijo namreč ustvarijo nekaj, kar je edinstveno in povsem njihovo ter jih napolni z močjo človeka, ki bi lahko premikal gore. Vse drugo ni tako pomembno.
Potem lahko vdihavajo izjemno in vsakdanjo lepoto okoli sebe na vsakem koraku in se ji nasmehnejo, priklonijo s hvaležnim srcem in doživljajo pravo svobodo ustvarjanja svoje zavesti ter duhovnega in notranjega sveta. Ko to storijo, so sposobni izražati hvaležnost, ljubezen, veselje, ne da bi se zadrževali, s tem pa dajejo krila tudi svojemu duhu in postajajo duševno močnejši.