Naravno je, da ima posvojeni otrok občutek zapuščenosti
Duhovno življenje je zelo raznoliko. Odločimo se lahko za različne scenarije, ki ustrezajo poti naše duše. V primeru posvojitev se običajno za razlogi, da se je duša odločila priti v določeno družino, skriva karma. Tako za posvojitelje kot za otroka to lahko pomeni, da so se odločili povrniti karmični dolg. Če se karma ne uravnoteži, so lahko vsi otroci, tudi biološki, v enem od življenj sebični in nadvladujejo starše ter jih zasužnjijo s svojimi željami brez hvaležnosti. Ko se te duše spomnijo duhovnih zakonov, se želijo oddolžiti in popraviti škodo. V tem primeru najdejo starše, ki jih niso cenili, v naslednji inkarnaciji. Ni nujno, da se jim rodijo, lahko jih posvojijo.
Po drugi strani imajo tudi starši svojo karmo. Lahko so nekoč zapustili svoje otroke, jih zlorabljali na tak ali drugačen način, poniževali, bili nasilni do njih. Ko se vrnejo v duhovni svet, se prebudijo, spoznajo, kaj so naredili, in to obžalujejo. Ker se učijo iz svojih napak, jih tudi oni želijo popraviti. Lahko v prihodnjem življenju sprejmejo otroka v posvojitev, da bi duhovno rasli. Poskušajo mu dajati brezpogojno ljubezen, ki je najmočnejša v odnosih med starši in otrokom.
Zakon večnega vračanja skrbi za pravičnost. Morda neka ženska ne more zanositi, kar pa ne pomeni, da ne more biti ljubeča in se razvijati skozi materinsko vlogo. V tem primeru ji vesolje ponuja priložnost, da splete vez z otrokom. V drugih primerih se na duhovni ravni posvojitelji javijo, da bodo poskrbeli za otroka nekoga drugega, ki tega ne bo sposoben, ter si zadajo to za življenjsko nalogo. Lahko tudi npr. sestra prevzame otroka pokojnega brata, nečaka, prijatelja …
Posvojitelji se nikakor ne bi smeli bati biološke mame, saj imajo z njo sklenjeno dušno pogodbo. Hvaležni ji morajo biti, da je otroka rodila, saj brez nje ne bi bilo koščka, ki ga potrebujejo za svoj duhovni razvoj. Prav tako je pomembno, da otroku pomagajo razviti občutek hvaležnosti do prave mame namesto občutka jeze, žalosti ali zamere. Naravno je namreč, da posvojeni otrok čuti občutek zapuščenosti. Posvojitelji se morajo zavedati, da bo imel tak otrok več težav s sprejemanjem ljubezni, razvijanjem občutka varnosti, zaupanja in ljubezni do sebe. To je hkrati tudi razlog, da se nekatere duše odločijo, da bodo posvojene, zato jim morajo posvojitelji pomagati razviti občutek samozavesti, moči in varnosti, da se bodo lahko zacelili in napredovali. V vsakem primeru pa velja posvojitev v vesolju za častno dejanje, pri katerem imajo vse vpletene duše veliko priložnost, da se učijo dajanja in prejemanja brezpogojne ljubezni.
