Naše vsakdanje življenje najbolj vpliva na svetovne razmere
Leta 1993 je izšla prva knjiga o andskih prerokbah, ki so napovedovale krizo človeštva ob prehodu v novo dobo. Avtor Celestinske prerokbe James Redfield je že tedaj dejal, da bo pogoj za napredek, da očistimo kolektivno energijo strahu in zavesti tretje dimenzije. Zastaviti si bomo morali širše cilje, ki bodo presegli služenje denarja za nekatere posameznike, se povezovati, čeprav nas bodo želeli ločiti, ter ne napadati svojih sovražnikov, saj jim s tem dajemo moč, ampak s pozitivno namero vplivati na njihova dejanja.
»Če razmišljamo kot žrtve, krepimo zamisel, da obstaja zastraševalec, pred katerim smo nemočni, in ohranjamo bitko za moč,« je poudaril. »Lahko se namreč odločimo, da nas bo strah oviral in hromil, ustvarjal sovražnike in nemogoče situacije, ali izberemo, da bomo zaupali, da nam bo rojstna vizija pokazala pot,« je napisal. »Med civilizacijskimi prehodi se stare gotovosti in pogledi najprej zamajejo, nato se razvijejo v nove navade, ki najprej vzbujajo tesnobo. Medtem ko se nekateri ljudje prebujajo in ohranjajo notranji stik z ljubeznijo, ki jih podpira in jim omogoča hitrejši razvoj, drugi čutijo, da so spremembe prehitre, in izgubljajo tla pod nogami. Prestrašeni so in se na vso moč trudijo povečati svojo energijo. Polarizacija strahu utegne biti zelo nevarna, kajti prestrašeni ljudje se lahko domislijo izjemnih ukrepov … Vsakršno nasilje zadeve še poslabša. A če se jim zoperstavimo z jezo in sovraštvom, nas imajo za sovražnike, postanejo še bolj nepopustljivi in prestrašeni,« opozarja, a ponudi tudi rešitev – kadar se ljudje spomnimo svetovne vizije, čutimo porast energije v obliki optimizma. »Vsi smo povezani, zato porast upanja kjer koli v polju vpliva tudi na energijsko raven tistih, ki živijo v strahu. Strah je močna energija, ki drobi, in je nasprotje združevanja. Ko prestrašeno bežimo, se ujamemo v bitko za to, kdo ima prav, in pozabljamo, da si v resnici vsi želimo svobodo in radost, ki ju lahko dosežemo samo s skupnim delovanjem.«
Redfield poziva, naj gojimo vizijo o nenasilnih družbenih spremembah. »Vlade si močno prizadevajo, da bi nas bilo strah. Vzbujajo sovraštvo, samo da bi capljali za njimi. Če nimajo resničnega sovražnika, si ga izmislijo, da bi nas vpoklicale. A ni prav, če verjamemo, da svetovni položaj nadzorujejo vlade in bi zavladal mir, če bi bila politika prava. Naše vsakdanje življenje najbolj vpliva na svetovne razmere. Če ga lahko spremenimo, lahko spremenimo tudi vlado in svet. Naši predsedniki in naše vlade so namreč mi – odsevajo naš življenjski slog in mišljenje,« izpostavlja.
