Ne skrivajmo čustev
Pogosto je družbeno nesprejemljivo ali neprimerno, da bi povedali tisto, kar čutimo. Morda se bojimo, da bi koga užalili, ali nas je strah pokazati, da smo nesrečni ali da nas družba ne bi odobravala.
Zato čustva izražamo neposredno z dejanji ali s telesno govorico. Včasih lažemo o svojih čustvih in jih zanikamo, denimo kadar na vprašanje »Kako si kaj?« odgovorimo z »Dobro«. Ko začnemo skrivati čustva, lagati o njih ali drugim pripovedovati samo tisto, za kar mi mislimo, da želijo vedeti, pa ustvarimo veliko težav.
Čustva maskiramo na več načinov. Včasih lažemo o njih, na primer ko rečemo, da smo dobro, čeprav je očitno, da smo razdraženi, zaskrbljeni ali v stresu. Poskusite biti iskreni, ko vas bo naslednjič kdo od bližnjih vprašal, kako se počutite, a ne pretiravajte. Če vas prijatelj vpraša, kako ste, vi pa ste zaskrbljeni zaradi sestanka, to povejte, morda vam bo dal nasvet.
Včasih sta naš ton glasu ali telesna govorica v nasprotju z besedami. Nihče od nas ne more popolnoma skriti čustev, a marsikdo poskuša hliniti glas, da bi se ujemal z dejanji in bi zakril, kar čuti. Politiki so pri tem zelo vešči, saj so pripravljeni storiti vse, da bi prilagodili svojo podobo, namesto da bi pokazali, kdo so v resnici.
Eden od načinov
Eden od načinov, da popačimo jezik, je pretirana raba nekaterih besed. Pomislite na besedo »rad«. Radi imamo jabolčni zavitek, kozarec vina, kečap in mamo. Zdi se, da bi morali za ljubezen do ljudi uporabljati drugo besedo kot za ljubezen do hrane. Sovraštvo je druga beseda, ki je prepogosto uporabljena. Če sovražimo dolge vrste, janež in nepremičninske agente, kako lahko izrazimo moč čustva, ki ga občutimo glede pedofilije? Zato poskušajmo uporabljati sopomenke, kot so »všeč mi je«, »ugaja mi«, »obožujem«, »čutim odpor«, »preziram«, »ne trpim«. S temi besedami bomo uspešneje sporočali jakost čustva do določene stvari ali osebe.
Ko z izražanjem čustev pretiravamo, poskušamo vzbuditi pozornost. Ljudje, ki imajo potrebo po pretiranem izražanju čustev, so jih zanemarjali, da so prerasla v dramatiziranje, da bi bila opažena in predmet pozornosti. S tem lahko odbijajo druge. Bližnji so tega tako vajeni, da jih namenoma prezrejo, tudi ko resnično potrebujejo pomoč.
Razmislite o naslednjih vzklikih, od katerih dobesedno noben ne drži: »Uničen sem. Pobit sem. Mrtev sem …« Če ste uničeni, ko izgubite ključe avtomobila, kako se počutite, ko izgubite službo?
V nasprotju s pretiravanjem številni ljudje tudi minimalizirajo čustva, zlasti ko so razburjeni, zaskrbljeni ali potrti. Pravijo: »Dobro sem«, »Saj bo bolje«, »Čisto v redu sem«, »Ne skrbi zame«, »Nič ni narobe«. Taki ljudje so običajno značilno preveč ponosni, prestrašeni ali mislijo, da so nevredni tega, da bi čustva delili. Obupno potrebo imajo po tem, da bi komunicirali z drugimi, a jim ne dovolijo, da bi jim prišli blizu. S tem ko prikrivajo čustva, pa učinkovito pehajo druge od sebe.