Notranji saboter in čustvena stanja
S hipnozo notranjega saboterja nevtraliziraš, ne uničiš ali pretentaš, pravijo hipnoterapevti. Utišanje ni rešitev, ker pride vedno nazaj. Vedno mu je treba nekaj ponuditi, zamenjati, lahko izvajamo tudi mediacijo med negativnim in pozitivnim delom sebe – saj te prvi ruši, drugi pa bi te podprl. Vsa hipnotična stanja so namreč čustvena stanja, ki jih doživljamo milijonkrat na dan. Tudi ob branju knjige ali ogledu filma zdrsnemo vanje. Pri kajenju hoče denimo čustveno stanje, ki se odraža kot notranja napetost ali nelagodje, vztrajati, drugi del nas pa ve, da to ni dobro za nas. Z mediacijo zadovoljimo oba dela. Včasih zadostuje, da si že od tistega trenutka dalje nekadilec, a le, če si želiš. Če si ne želiš spremembe in nisi pripravljen ničesar narediti, hipnoza ne deluje.
Namen nezavednega saboterja je, da nas zaščiti, nam daje ugodje, nas razbremeni v stresu, vedno nam prinaša tudi nekaj pozitivnega. Težave nastanejo, če je pretirano zaščitniški ali smo mi ležerni ter se preveč zanašamo na to svojo notranjo varovalko. Ko nam spodnese tla pod nogami, pojemo nekaj sladkega, nekaj kupimo, se z nekom skregamo, da blažimo notranjo napetost – in pri odvisnostih gre prav za to – blaženje notranje napetosti. Čustveni del nas tako pogosto ruši. Četudi z razumom veš, da imaš denimo dovolj hrane, jo kopičiš, saj potrebuješ neko sidro, gotovost. V osnovi gre za preživetveni nagon, toda čustvena stanja potencirajo tvojo potrebo. Če imaš ob tem še vzorec, da ti je mama dala nekaj sladkega, ko si bil žalosten, hkrati pa vemo, da sladko sproži kemično reakcijo zadovoljstva v telesu, se pojavijo težave. Zato pri hipnozi delamo na čustvih, ne na razumu, izpostavljajo.
