Nujno moramo poskrbeti zase

Primerjanje nas okrade radosti, je govoril Theodore Roosevelt, in imel je prav. Najhuje, kar lahko naredite, je, da se ves čas primerjate z drugimi in imate občutek, da vsi bolje skrbijo za svoje telo in duha, več meditirajo, si pogosteje vzamejo čas zase in preprosto razumejo (svoj) smisel življenja, ki ga vi kar ne morete doumeti.

Najverjetneje ste se nekje zataknili, zato vam ponujamo tri preproste duhovne prakse, ki se jih v vsakdanjem življenju preredko lotimo.

Meditacija

Pomembnost meditacije zdaj podpira tudi znanost, ki trdi, da ima redno izvajanje zelo dobre učinke na naše počutje in splošno blagostanje. Ko opazujemo svoj um, se zavemo, da ni potrebe po tem, da bi bili njegov suženj. Jasno nam je, da ima tudi naš um včasih slab dan, kaže jezik, zganja trmo, je jezen, vesel, poskočen, navihan, a vseeno ni treba, da nas ves čas vodi. Meditacija je povsem preprosta duševna higiena: očistite se odvečnih reči in odpadkov, uglasite svoje talente in stopite v stik s seboj.
Kakšen bi bil svet za vse nas, če bi imeli malce širšo perspektivo, namesto da se nekritično odzivamo na vsakogar in vse okoli sebe? Če bi vsi imeli mirnejše življenje? Kakšen bi bil učinek za ustvarjalnost in dobro počutje človeštva?

Samopogovor in samospoštovanje

V tej točki se združujejo najpomembnejši boji in rezultati. Zelo zgodaj v življenju se nam začne dogajati, da nas od vsepovsod bombardirajo sporočila, da nismo dovolj. Bolj trdo moramo delati, biti pametnejši, več kot to, manj kot ono, bolje, više, hitreje, bolj gibčno in z manj kilogrami. Zaradi tega se primerjamo z drugimi in imamo splošni občutek razočaranja. Spreminjanje načina, kako se pogovarjamo s seboj, je lahko zelo močno in osvobajajoče orodje. Če nam ni treba biti nič več ali nič manj, se nam z ramen odvali kamen pritiska. Če bi stali zunaj sebe in si predstavljali, da namesto sebi dajete nasvet prijatelju, bi mu rekli: »Zberi se!«, »Kar zdrži!« ali »Sram naj te bo, da se tako mučiš pri tej zadevi!«? Najbrž ne. Najbrž bi ga povabili na kavo ali čaj in mu dovolili, da se vam izpove. Brez obsojanja. Če smo sočutni do sebe tako, da poskušamo bolečino odpraviti, jo potlačiti ali se proti njej boriti, se bodo stvari verjetno le poslabšale. Namesto tega se raje zavedajte, da je trenutek boleč, in se ovijte v prijaznost in skrb zase ter se opomnite, da je nepopolnost del skupne človeške izkušnje.

Ta pogled nam omogoča, da smo ljubeči do sebe, se povežemo s seboj in se podpiramo, hkrati pa zagotavljamo optimalne razmere za rast in preoblikovanje.

Dajanje in prejemanje pomoči

Ta točka je tesno povezana s prejšnjima. Pomembno je, da sta obe plati uravnovešeni. Dajanje je lepo, če je le uravnoteženo s sprejemanjem. To pomeni, da morate biti pripravljeni sprejeti darove drugih in ne vedno znova skromno zamahniti z roko, češ da tega ne potrebujete. To je za nekatere teže kot dajati. Oboje koristi dobremu počutju in večina nas ve, kako dobro se počutimo, ko dajemo. Pogosto pa se pozabimo napolniti in tudi sprejeti. Nekaterim je težko sprejeti podporo ali pomoč, ker jim je nerodno, neprijetno ali celo boleče, če so v središču pozornosti sočutja drugih. To namreč pomeni, da priznamo osebno ranljivost in sem ter tja pustimo drugim, da malce poskrbijo za nas. Mogoče je čas, da vsi sedemo skupaj, spijemo skodelico čaja in drug drugemu resnično prisluhnemo.