Odpuščanje nas osvobaja

Ameriška psihologinja in avtorica duhovnih knjig Arlene K. Unger pravi, da nas gojenje zamer razjeda in nam preprečuje, da bi občutili zadovoljstvo. Kdor odpušča drugim, je srečnejši od tistega, ki ne, in če znamo odpuščati, smo srečnejši in bolj zdravi. To ne pomeni, da se moramo pobotati s človekom, ki nam škoduje, če tega nočemo, ampak to, da se spravimo s preteklostjo.

Vajo, ki nam pomaga pri tem, izvajamo tako, da se udobno namestimo in pomislimo na človeka, ki nam je prizadejal bolečino. Ko razmišljamo o njem in zamerah do njega, opazujemo svoje občutke. Smo jezni, žalostni, razdraženi, živčni? Zavedamo se občutkov v telesu – tesnobe v prsih, pritiska v grlu, zvijanja v trebuhu. Pozornost preusmerimo na svoje misli – so maščevalne in neprijetne?

Zavemo se, kako jeza in zamere vplivajo na nas. Vprašamo se, ali smo bolečino predolgo nosili v sebi in ali smo jo pripravljeni odpraviti in človeku odpustiti. Včasih je odgovor ne, kar je prav tako v redu, saj odpuščanje vedno pride ob pravem času in očitno je zadeva še preveč sveža in boleča, da bi jo lahko predelali. Če smo pripravljeni odpustiti, pa se osredotočimo na dihanje. Ko vdihnemo, rečemo: »Z vdihom ozaveščam bolečino.« Ko izdihnemo pa: »Z izdihom odpuščam.«

Predstavljamo si, da držimo v roki regratovo lučko, ki predstavlja našo bolečino. Ko izdihnemo odpuščanje, sapa odpihne en lasek. Ponavljamo, dokler želimo ali dokler ne odpihnemo vseh laskov.