Odpuščanje nas osvobaja. A ne pomeni, da moramo pozabiti
Odpuščanje je dolgotrajen in kompleksen čustveni proces, namenjen zdravljenju in izhodu iz trpljenja posamezniku, ki mu je bila storjena krivica. Seveda ni vedno lahko odpustiti, ker se moramo pri tem soočiti tako z drugim kot s seboj, je pa to edina pot k osvoboditvi iz črne luknje, ki smo si jo ustvarili sami, potrjujejo strokovnjaki.
Psihologi namreč menijo, da je glavna ovira, da se ljudje ne odločijo pogosteje odpuščati drugim, nesporazum o tem, kaj odpuščanje je. Človek, ki odpušča, se notranje umiri, odpove zameram, jezi, maščevanju, negativna čutenja in ravnanja nadomesti s pozitivnimi; od storilca ne pričakuje ali zahteva, da prizna svoje dejanje, prosi za odpuščanje, povrne storjeno škodo niti da spremeni žaljive in krivične načine vedenja.
Odpuščanje je več kot sprejemanje tega, kar se je zgodilo, več kot razrešitev jeze in dobro počutje, ko se odločimo, da odložimo nahrbtnik, poln čustev, ki so se nabrala v odnosu. Odpuščanje ne pomeni, da moramo pozabiti, kaj nam je bilo storjeno, naj bo to krivica, prevara v zakonu ali kaj drugega, kar nas je močno prizadelo.
Umirjene in zdrave misli
Prav tako ne pomeni, da moramo upravičevati, se pomiriti ali opravičevati, saj če krivico opravičimo, s tem ne trdimo, da ni vredno, da bi se zaradi nje prepirali. Tako kot pri vseh čustvenih procesih se tudi tu srečujemo z dilemami, dvomi in brskanjem po razlogih za to, da bi odpustili. Kaj nam bo to prineslo in kaj moramo storiti, če se odločimo za ta korak? Pogosti vprašanji, s katerima se ukvarjamo, sta zagotovo, ali smo ljudje dolžni odpuščati in kako to, da obstajajo ljudje, ki so nam naredili nekaj tako slabega in hudega, da jim je to nemogoče odpustiti. Toda tudi na tej točki se moramo zavedati, da nam lahko ta zahtevni proces na koncu prinese pozitivne stvari. Utišamo občutja jeze, namesto uničevalnih imamo umirjene in zdrave misli. Izboljšajo se odnosi in komunikacija z drugimi, lahko celo s tistim, ki nas je prizadel.
Konflikti in spori so neizogibni del medsebojnih odnosov, tudi zakonskega. Smiselno je, da sta zakonca opremljena z veščinami, ki lahko obnovijo skrhane odnose. Odpuščanje je pomembna veščina vzdrževanja tesnih odnosov, ki pomembno prispeva k zadovoljstvu in trdnosti zakonske zveze. Cilj procesa odpuščanja je razrešitev zamere in občutij jeze, ki jih doživlja zakonec, ki se mu je zgodila ali se mu godi krivica. Na tak način se oblikujeta odprtost in pripravljenost za proces sprave, ki sprta zakonca ponovno privede do vzajemnega in pozitivnega odnosa.
V vaših rokah je priložnost, da spremenite svoj pogled na dogodke, da izstopite iz čustvene ječe zagrenjenosti, zamer, jeze. Veste, kaj se je dogajalo v preteklosti, kaj se dogaja zdaj in kaj si želite. Samo odločiti se morate, da stopite v proces odpuščanja, čeprav je dolgotrajen, boleč in neprijeten, poln dilem, dvomov in obrambnih mehanizmov.
