Optimizem in pesimizem
Motivacija, upanje in optimizem se pogosto prepletajo. Lahko se vprašamo, zakaj nekaj redno počnemo. Zjutraj vstanete ali trenirate za maraton. Zakaj ljudje počnemo nekaj, kar v bodočnosti še nima perspektive - četudi je ta bodočnost jutri? Če imamo upanje, lahko premoremo optimizem, kajti jutrišnji dan bo morda boljši od današnjega. Brez upanja ni optimizma.
Psihologi so raziskovali koncept »naučenega optimizma«, torej da je optimizem prej naš naučeni odgovor kot prirojena sposobnost. V študijah ugotavljajo, da, soočeni z ovirami, optimisti ustvarijo posebne začasne priložnosti ob dejavnikih zunaj sebe, medtem ko pesimisti ustvarjajo stalne notranje prepreke. Stvar je nekoliko podobna razliki med medvedkom Pujem in osličkom Sivčkom. Pu je rojeni optimist, ki nikoli ne verjame, da je sivi oblak na nebu samo zato, da bo deževalo. Nasprotno je Sivček prepričan, da bo življenje zgrabilo prav njega.
Iste raziskave so pokazale, da zavarovalni agentje, ki so optimistični, v prvih dveh letih prodajo za 37 odstotkov več zavarovanj kot pesimisti.
Ne podcenjujemo depresije
Gre za »zmagoslavje optimizma nad izkušnjo«, je rekel Oscar Wilde, v resnici pa gre za sposobnost opomoči si od neprijetnosti. Sposobnost upravljanja lastnih čustev in ravnanje s stresom sta vidika čustvene inteligence, ki zagotavljata uspeh.
O optimistih imamo na splošno predstavo, da so taki rojeni, ne da so se naredili; pa vendar se je optimizma mogoče naučiti. Pomislite, kako lahko gledate na neko situacijo. Japonski verz pravi: »Moj hlev je pogorel do tal in zdaj lahko vidim luno.« Tako stališče bi lahko pripisali skrajnim optimistom, toda resnično je v vsaki situaciji mogoče najti nekaj pozitivnega in upati na boljše. Dobri vprašanji, ki si ju lahko zastavimo ob nesreči, sta Kakšne so moje možnosti? ali S čim bom dosegel več – z jokom in tarnanjem ter obsojanjem vseh okrog sebe ali s pogledom, uprtim v svetlo prihodnost, čeprav oddaljeno in medlo?
S tem ko pravimo, da se je optimističnega odziva mogoče naučiti, nikakor ne podcenjujemo depresije. Klinična depresija je hromeča težava, zaradi katere oboleli trpijo neizmerne bolečine. Oropani so upanja, brez katerega ni možnosti za optimizem. Sicer pa velja, da ko se človek odreče upanju, se odreče samemu sebi. Tisti, ki so se odrekli upanju, niso spoznali, da so oni sami svoje edino upanje in da se za lastno srečo ne moremo zanašati na nikogar drugega kot nase.
Morda mislimo, da je naša sreča v rokah staršev, partnerjev, otrok ali katere druge osebe, toda to ni res. Seveda vsi ti ljudje prispevajo k naši dobrobiti ali tudi ne, a navsezadnje v glavnem živimo sami s sabo. In če sami s sabo nismo srečni, ne moremo biti resnično srečni s kom drugim.
