Otroci čutijo energijo

Otroci čutijo naše nezadovoljstvo, strah, jezo, saj so senzibilna bitja, ki znajo včasih prebrati situacijo veliko bolje od nas.

»Naši možgani so električni, že ko vstopimo v prostor, vemo, kakšno je vzdušje v njem, ali je nekaj narobe oziroma ali so se v njem prepirali. Hkrati otroci čutijo stisko že v maternici in tudi, če se v mami pretakajo stresni hormoni,« pravijo terapevti, ki opozarjajo, da otrokom ne morete ničesar skriti, niti če jim lažete. »Poleg tega so si otroci različni ne le po značaju, ampak jih opredeljuje tudi vse, kar se je v času rojstva dogajalo z mamo. Otrok, ki se je rodil iz sreče na začetku ljubezni, je drugačen kot tisti, ki se je rodil po 15 letih zakona, ko je oče varal mamo med nosečnostjo.«

Ljudje v sebi nosimo te zapise in večno hrepenimo po tem, kar nam primarno manjka. Če doma ne dobimo pozornosti, jo iščemo drugje. Kot otrok si odvisen in boš naredil vse, tudi poteptal sebe, da bi ugajal staršem, da bi bil sprejet in sprejemljiv v odnosu do njih. A ko odraščaš, bi moral začeti osmišljati stvari in narediti spremembe, stopiti iz brezpogojnega prilagajanja.

Odrasel človek ne bi smel spati na otroštvu ter reči: »Jaz sem travmatiziran in sem danes tak in sem žrtev.« Morda si bil res žrtev, a moraš to predelati, kajti če vzorec gojiš naprej, travmo omogočaš, poustvarjaš ter si s tem gradiš lastni zapor v nadaljnjem življenju. Vedno imaš moč za spremembo, četudi to zahteva zavrnitev lastne družine, ki, ker jim sprememba ni všeč, naredi vse, da te spravi nazaj v svet, ki ga pozna, čeprav je uničevalen, še izpostavljajo.