DUHOVNE MODROSTI
Otroci čutijo stisko
V otroke se vtisne vse, kar se je mami dogajalo med nosečnostjo. Če v odraslosti ozavestimo svoje travme, jih lahko presežemo.
Odpri galerijo
Otroci se vedno zavedajo energije, ki jih obdaja, zato pred njimi ne morete ničesar skriti. FOTO: Guliver/Getty Images
Otroci vedno čutijo naše nezadovoljstvo, saj so čustveno nabita bitja. »Naši možgani so električni, že ko vstopimo v prostor, vemo, kakšno je vzdušje v njem in ali je morda nekaj narobe. Poleg tega otroci čutijo stisko že v maternici oziroma če se v mami med nosečnostjo pretakajo stresni hormoni,« pravi družinska in partnerska terapevtka Veronika Podgoršek.
»Poleg tega so si otroci različni ne le po značaju, ampak tudi ker jih opredeljuje vse, kar se je v času rojstva dogajalo z mamo. Otrok, ki se je rodil iz sreče in vznesenosti na začetku ljubezni, bo drugačen kot tisti, ki se je rodil po 15 letih zakona, ko je oče varal mamo med nosečnostjo,« dodaja. Ljudje v sebi nosimo te zapise in večno hrepenimo po tem, kar nam primarno manjka. Če doma ne dobimo pozornosti, jo iščemo drugje, pojasnjuje.
»Kot otrok si odvisen in boš naredil vse, tudi poteptal sebe, da bi ugajal staršem, da bi bil le sprejet in sprejemljiv v odnosu do njih. A ko odraščaš, bi moral začeti osmišljati stvari in narediti spremembe. Odrasel človek ne bi smel spati na otroštvu ter reči: 'Jaz sem travmatiziran in sem danes tak in sem žrtev.' Morda si bil res žrtev, a moraš to predelati, kajti če vzorec gojiš naprej, travmo omogočaš in poustvarjaš ter si s tem gradiš lastni zapor. Vedno imaš moč za spremembo, četudi to zahteva zavrnitev lastne družine, ki, ker jim sprememba ni všeč, naredi vse, da te spravi nazaj, v svet, ki ga pozna, čeprav je temeljno uničevalen,« sklene terapevtka.
»Poleg tega so si otroci različni ne le po značaju, ampak tudi ker jih opredeljuje vse, kar se je v času rojstva dogajalo z mamo. Otrok, ki se je rodil iz sreče in vznesenosti na začetku ljubezni, bo drugačen kot tisti, ki se je rodil po 15 letih zakona, ko je oče varal mamo med nosečnostjo,« dodaja. Ljudje v sebi nosimo te zapise in večno hrepenimo po tem, kar nam primarno manjka. Če doma ne dobimo pozornosti, jo iščemo drugje, pojasnjuje.
Otroci se vedno zavedajo energije, ki jih obdaja, zato pred njimi ne morete ničesar skriti. FOTO: Guliver/Getty Images
»Kot otrok si odvisen in boš naredil vse, tudi poteptal sebe, da bi ugajal staršem, da bi bil le sprejet in sprejemljiv v odnosu do njih. A ko odraščaš, bi moral začeti osmišljati stvari in narediti spremembe. Odrasel človek ne bi smel spati na otroštvu ter reči: 'Jaz sem travmatiziran in sem danes tak in sem žrtev.' Morda si bil res žrtev, a moraš to predelati, kajti če vzorec gojiš naprej, travmo omogočaš in poustvarjaš ter si s tem gradiš lastni zapor. Vedno imaš moč za spremembo, četudi to zahteva zavrnitev lastne družine, ki, ker jim sprememba ni všeč, naredi vse, da te spravi nazaj, v svet, ki ga pozna, čeprav je temeljno uničevalen,« sklene terapevtka.
