IZ ONOSTRANSTVA
Otroci se spomnijo preteklih življenj
Po smrti fizičnega telesa se duše vrnejo v svet duš. Spomin po dopolnjenem sedmem letu bledi.
Odpri galerijo
Vsi naj bi živeli že mnogo življenj, predvsem otroci do sedmega leta pa se jih pogosto spominjajo.
Ljudi je vedno zanimalo, ali resnično obstaja življenje po smrti. Starodavne civilizacije, denimo stari Egipčani, so izvajale celo pogrebne rituale (zapisane v Knjigi mrtvih), s katerimi naj bi pomagali umrlemu, da prestopi na drugo stran, in verjeli, da lahko s pomočjo talismanov, ki so jih položili v grobnico pokojnega, pospremijo dušo v posmrtno življenje. Pri starih Grkih naj bi se duše umrlih zapeljale z barčico do podzemnega sveta umrlih, Hada.
Poleg vseh starodavnih prepričanj, mitologij in zapisov se v fizičnem svetu pojavljajo namigi, ki jih zaznavajo tudi navadni smrtniki in nakazujejo, da posmrtno življenje vendarle obstaja. Skozi različna duhovna doživetja – od klicanja duhov, meditativnih razodetij, šamanskih obredov, terapevtske regresije in hipnoze – ljudje poročajo o spominih iz preteklih življenj.
Dr. Michael Newton, ustanovitelj inštituta Newton, priznani ameriški hipnoterapevt, pionir raziskav o onstranstvu, poroča o obširnem dokaznem gradivu, ki ga je zbiral in zapisoval pri svojih hipnotičnih seansah s strankami. Skozi hipnozo so podoživljale pretekla življenja in mu tako razkrivale svet ter starodavne civilizacije, ki so mu bile neznane.
Njegova študija je vodila do neverjetnih odkritij: več tisoč pacientov je pod hipnozo pripovedovalo o enakih zgodbah iz preteklih življenj ali celo ujemajočih se podrobnostih o obsmrtnih izkušnjah ter prehajanju skozi predor svetlobe na drugo stran. Poročali so o beli svetlobi, ki jih je obdajala, prepoznavali so sorodne duše, pokojne svojce oziroma ljudi, ki so pripadali isti dušni družini kot oni, njihovo pot pa naj bi spremljali duhovni vodniki in angeli. Izvedel je, da se vse duše po smrti fizičnega telesa vrnejo v svet duš, kjer je vse le čista energija. Ko so se duše pripravljene učiti novih lekcij, si izberejo naslednje telo, življenje in scenarij, ki jim najbolj ustreza, žal pa ob ponovnem rojstvu pozabijo na čas med posameznimi življenji.
Raziskovanja spominov iz preteklih življenj se je malo drugače lotil tudi dr. Ian Stevenson, doktor medicine in psihologije ter ustanovitelj oddelka zaznavnih študij pod okriljem raziskovalnega oddelka za psihiatrično medicino na univerzi v Virginiji. Po njegovem prepričanju je regresija izpostavljena širokemu spektru domišljije in napačnim razlagam. S svojimi raziskovalnimi metodami se je lotil nadaljnjih študij in odkril, da se preteklih življenj najpogosteje spominjajo otroci, stari od 2 do 5 let.
Prepotoval je Azijo, Evropo in Severno Ameriko in beležil tovrstne primere. V svoji knjigi Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo, je opisal 20 otrok z zgodbami iz preteklih življenj. Njegova več kot 50-letna raziskava je odkrila več kot 3000 primerov otrok, ki so se spominjali preteklih življenj. Po sedmem letu so na doživetja pozabili, saj spomini z odraščanjem bledijo in le redki se spominjajo, da so kdaj govorili o svojem preteklem življenju.
Otroci so, kot rečeno, najboljši nosilci preteklih spominov. Spomnijo se podrobnosti, imen, krajev, ljudi in drugih pomembnih podatkov, ki jih je mogoče preveriti. Mnogi se rodijo z neko telesno hibo, materinim znamenjem ali sledmi brazgotine, ki naj bi bila posledica smrtne rane iz preteklega življenja. V večini primerov se izkaže, da so znamenja na telesu otroka res na istem mestu, kjer mu je bila zadana smrtna rana v preteklosti.
Druga nenavadna skupna točka so nerazložljiva navezanost otrok na nekatere ljudi, tudi na popolne tujce, in nerazložljive fobije, denimo strah pred ognjem kot pretekla izkušnja otroka, ki je umrl v požaru, ali pred utopitvijo kot spomin nekoga, ki je v prejšnjem življenju utonil.
Vsi naj bi živeli že mnogo življenj, predvsem otroci do sedmega leta pa se jih pogosto spominjajo.
Poleg vseh starodavnih prepričanj, mitologij in zapisov se v fizičnem svetu pojavljajo namigi, ki jih zaznavajo tudi navadni smrtniki in nakazujejo, da posmrtno življenje vendarle obstaja. Skozi različna duhovna doživetja – od klicanja duhov, meditativnih razodetij, šamanskih obredov, terapevtske regresije in hipnoze – ljudje poročajo o spominih iz preteklih življenj.
Dr. Michael Newton, ustanovitelj inštituta Newton, priznani ameriški hipnoterapevt, pionir raziskav o onstranstvu, poroča o obširnem dokaznem gradivu, ki ga je zbiral in zapisoval pri svojih hipnotičnih seansah s strankami. Skozi hipnozo so podoživljale pretekla življenja in mu tako razkrivale svet ter starodavne civilizacije, ki so mu bile neznane.
Njegova študija je vodila do neverjetnih odkritij: več tisoč pacientov je pod hipnozo pripovedovalo o enakih zgodbah iz preteklih življenj ali celo ujemajočih se podrobnostih o obsmrtnih izkušnjah ter prehajanju skozi predor svetlobe na drugo stran. Poročali so o beli svetlobi, ki jih je obdajala, prepoznavali so sorodne duše, pokojne svojce oziroma ljudi, ki so pripadali isti dušni družini kot oni, njihovo pot pa naj bi spremljali duhovni vodniki in angeli. Izvedel je, da se vse duše po smrti fizičnega telesa vrnejo v svet duš, kjer je vse le čista energija. Ko so se duše pripravljene učiti novih lekcij, si izberejo naslednje telo, življenje in scenarij, ki jim najbolj ustreza, žal pa ob ponovnem rojstvu pozabijo na čas med posameznimi življenji.
Raziskovanja spominov iz preteklih življenj se je malo drugače lotil tudi dr. Ian Stevenson, doktor medicine in psihologije ter ustanovitelj oddelka zaznavnih študij pod okriljem raziskovalnega oddelka za psihiatrično medicino na univerzi v Virginiji. Po njegovem prepričanju je regresija izpostavljena širokemu spektru domišljije in napačnim razlagam. S svojimi raziskovalnimi metodami se je lotil nadaljnjih študij in odkril, da se preteklih življenj najpogosteje spominjajo otroci, stari od 2 do 5 let.
Prepotoval je Azijo, Evropo in Severno Ameriko in beležil tovrstne primere. V svoji knjigi Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo, je opisal 20 otrok z zgodbami iz preteklih življenj. Njegova več kot 50-letna raziskava je odkrila več kot 3000 primerov otrok, ki so se spominjali preteklih življenj. Po sedmem letu so na doživetja pozabili, saj spomini z odraščanjem bledijo in le redki se spominjajo, da so kdaj govorili o svojem preteklem življenju.
Otroci so, kot rečeno, najboljši nosilci preteklih spominov. Spomnijo se podrobnosti, imen, krajev, ljudi in drugih pomembnih podatkov, ki jih je mogoče preveriti. Mnogi se rodijo z neko telesno hibo, materinim znamenjem ali sledmi brazgotine, ki naj bi bila posledica smrtne rane iz preteklega življenja. V večini primerov se izkaže, da so znamenja na telesu otroka res na istem mestu, kjer mu je bila zadana smrtna rana v preteklosti.
Če se vam zdijo določeni kraji nepričakovano znani in se jih natančno spominjate, je lahko to znak, da ste jih obiskali že v preteklosti. FOTOgrafiji: Guliver/Getty Images
Druga nenavadna skupna točka so nerazložljiva navezanost otrok na nekatere ljudi, tudi na popolne tujce, in nerazložljive fobije, denimo strah pred ognjem kot pretekla izkušnja otroka, ki je umrl v požaru, ali pred utopitvijo kot spomin nekoga, ki je v prejšnjem življenju utonil.
