Po volčje do uspeha
Uspeh in neuspeh spadata k volčjemu vsakdanu. Vedeti, kdaj je dobro tvegati in kdaj počakati, je pomembna sposobnost vodilnih živali. Podobno tudi ljudje nenehno sprejemamo odločitve in vemo, da se ni modro v vse brezglavo zagnati. »Volkovi znajo realno oceniti položaj, se brzdati in biti potrpežljivi, premisliti in primerjati različne možnosti. Včasih si na robu pečine priznajo, da nima smisla narediti naslednjega koraka,« piše Elli H. Radinger, ki volkove proučuje že več kot 20 let.
Odločilno je prepoznati položaj, v katerem smo v tem trenutku, le tako lahko načrtujemo, kako se bomo izvlekli iz njega in zadevo obvladali.
»Volkovi po sposobnosti preživetja, vztrajnosti in moči močno prekašajo ljudi. Svoje lovske strategije vedno znova prilagajajo okoliščinam in napade načrtujejo kot vojaška enota – vedo, da je napadanje brez koncepta lahko nevarno, zato vedno upoštevajo tveganje. Pri lovu sodelujejo in težko ulovljiv plen zvabijo v neugodno okolje, zaradi česar so sposobni upleniti hitrejše in močnejše živali od sebe,« pravi in to primerja z ljudmi v brezizhodnih položajih, ki morajo poiskati nove možnosti za uspeh, ki so lahko na prvi pogled precej neprijetne. Morda celo terjajo razvijanje novih sposobnosti in strategij. »Za to je treba vedeti, kje točno smo. Ne, kje bi radi bili, odločilno je prepoznati položaj, v katerem smo v tem trenutku. Le tako lahko načrtujemo, kako se bomo izvlekli iz njega in zadevo obvladali.«
Njo so naučili tudi, da nima smisla gledati v preteklost in da si je treba za pomembne odločitve vzeti čas ter počakati na pravi trenutek. Zato sta ključni volčji vrlini vztrajnost in potrpežljivost, saj v nasprotju z ljudmi ne povezujejo takoj vsega s storilnostjo. Narave ne zanima, kako se nam mudi, saj ima svoj ritem.
