Pomembno znanje za malčke

Saša Perpar je bila dolga leta novinarka, dokler se ni odločila posvetiti poučevanju joge, najraje otrok. Seveda takšna vadba vsebuje tudi elemente sproščanja, preprostejše dihalne tehnike ter orodja, s katerimi se lažje spopadajo z vsakodnevnim stresom in napetostjo v sebi.

Česa jih lahko naučite, kompliciranih asan najbrž ne?
Ne, cilj joge ni postaviti svoje telo v zapleten jogijski položaj. Joga je pot samospoznavanja, dlje ko jo izvajamo, bolj poznamo svoje telo, lažje ga opazujemo. Opazujemo lahko tudi svoje misli, notranji dialog, ki se dogaja, ko smo v določenem položaju, ko vanj vstopamo ali izstopamo.

To je sicer zapleteno razložiti celo odraslemu, otroku pa je nujno predati ob igri. Otroška joga je zato včasih glasna in izzove precej smeha. Občutja, ki jih zaznavamo v svojih telesih, pogosto kar s flomastrom narišemo na nožne prste ali pa določen jogijski položaj ponazorimo s premikanjem plišaste živali in si pomagamo z glasovi, ki jih povezujemo z njo.

Kako sprejemajo vadbo, glede na to, da je nekaj povsem drugačnega, vajeni so drugačnih načinov telovadbe?
Zelo hitro jo vzljubijo. Res je, nikjer drugje se otrok ne uči pravilnega dihanja, čuječe prisotnosti ali prijaznega notranjega dialoga s samim sabo. Pa je vse našteto odlična popotnica za življenje. Moje ure se vselej končajo z nekaj minutami sproščanja in tišine. Otroci to obožujejo. Sodobni svet jim sploh ne da možnosti za počitek. Nenehno od nekod prihajajo impulzi in otroci to zelo težko sprejemajo. Ko jih pozovem, naj se uležejo, umirijo, utihnejo in ustavijo, to z veseljem storijo. Vselej se pritožujejo, da čas sproščanja prehitro mine. Seveda imajo lahko ob sebi najljubšo igračo, katere vonj jih pomirja, ali pa si jo namestijo na trebuh in jo z nežnim trebušnim dihanjem dvigajo in spuščajo ter se tako seveda umirijo.

Kaj s tem razvijate, torej kaj se pri otroku s to vadbo krepi tako fizično kot duševno?
Ne razvijamo zgolj gibljivosti in prožnosti teles, otroci so običajno še zelo gibljivi in jim določeni jogijski položaji ne predstavljajo nikakršnega napora. Krepimo koncentracijo in samoopazovanje. Prepoznavanje čustev in občutkov v svojem telesu. Najprej jih moramo začutiti, da lahko nanje odreagiramo drugače kot običajno. Otrokom se zdi včasih nenavadno, da lahko občutimo dve na videz nasprotujoči si čustvi hkrati. Recimo pričakovanje in jezo ali pa strah in veselje. Ko to ugotovijo, lažje koordinirajo svoje reakcije na določena občutja.

Veliko časa posvečamo tudi čuječnosti, torej prisotnosti v trenutku. Posebno pomembno se mi zdi, da nekatere stvari, ki jih običajno počnemo v naglici in z manj pozornosti, naredimo na čuječ način. Recimo hranjenje: vzamemo si celih 10 minut, da pojemo eno rozino (ali pa lešnik, krhelj mandarine). Poimenujemo jo, povohamo, potipamo, opazujemo njeno obliko, šele nato jo damo v usta. Pod jezik, na nebo, pred prednje zobe in tako dalje. Vzamemo si nekaj časa, da iz rozine naredimo sladko kašo, opazujemo, koliko sline se nam pri tem nabere v ustih, kako se širi sladkast okus po ustni votlini, in šele nato jo pogoltnemo. V 10 minutah bi lahko zmazali celo vrečko rozin, pa se sploh ne bi zavedli, da jih ni več.

Pravite, da jim pomagate prepoznavati čustva in jih upravljati. Kako to poteka in na katerem znanju sloni?
Izobraževala sem se za učiteljico joge in za učiteljico otroške joge. Ker z otroki res rada delam, saj sta mi všeč njihovi neposrednost in spontanost, se na tem področju nenehno izobražujem. Spremljam domače in tuje učitelje. Zelo veliko znanja sem pridobila na izobraževanju za Embodiment jogijsko prakso (EYP). Zlasti za upravljanje čustev sem izdelala preproste listke, na katerih so zapisani posamezna čustva ali občutki – na primer sram, strah, ljubosumje, veselje, gnus, pričakovanje …



Otroci jih naključno izberejo in povedo, ali so kdaj takšno čustvo doživeli, kje v telesu so ga začutili. V varnem okolju ga lahko prikličejo brez strahu, da bodo zato zasmehovani, spregledani ali ošteti. Potem te občutke z dihalnimi tehnikami in vizualizacijami izpustimo iz telesa in preverimo, ali je za njimi ostala kakšna napetost. A za to potrebujemo veliko časa, ni vsak dan primeren za to.