DUHOVNA VAJA
Pot do miru
Vsak naš dan je sestavljen iz vzponov in padcev. S čuječnostjo si lahko pomagamo proti stresu.
Odpri galerijo
Zavedajmo se, da doživljamo tako slabe kot dobre trenutke. FOTO: Frantic00/Getty Images
Ameriška psihoterapevtka in avtorica duhovnih priročnikov Arlene K. Unger za večjo umirjenost priporoča pomirjujočo vizualizacijo, s katero bomo lahko sprostili čustva, ki so nas obhajala čez dan, in krepili občutek sprejemanja, kar je ključni element čuječnosti. Izmišljena pokrajina, ki si jo predstavljamo v mislih, naj bo vsakokrat drugačna, da bo odražala naše boljše in slabše življenjske trenutke, vedno pa končamo s sončnim zahodom. Vadimo redno, vsak večer pred spanjem. Vajo izvajamo z zavedanjem, da vsak naš dan zaznamujejo vzponi in padci.
Začnemo tako, da sedemo ali ležemo v mirnem kotičku, kjer nas ne bo nihče motil. Zapremo oči, nekajkrat vdihnemo in izdihnemo. Predstavljamo si, da smo na stezi, sonce za nami se dviga. Ne vemo, kam pelje pot, a stopamo po njej. Ob poti so drevesa in vstopimo v gozd. Potovanje je težavno, zavemo se, da hodimo navkreber. Ravno ko začutimo, da smo zadihani, se pot zravna in drevesa se zredčijo. Zavemo se, da se spuščamo v čudovito dolino. Pot se vzpenja, spušča, vijuga skozi gozdove in čez travnike. Prispemo na prelep kotiček, kjer sedemo pod drevo in se spočijemo.
Ozremo se in opazujemo, kako lepa je pokrajina, hribčki in doline za nami, ki ji dajejo pečat in sijaj. Opazimo, da se je sonce začelo spuščati. Dan se končuje. Spočijemo se in uživamo v razgledu. Popolnoma sproščeni smo. Nekaj časa vztrajamo v prijetnih občutkih, nato počasi odpremo oči.
Začnemo tako, da sedemo ali ležemo v mirnem kotičku, kjer nas ne bo nihče motil. Zapremo oči, nekajkrat vdihnemo in izdihnemo. Predstavljamo si, da smo na stezi, sonce za nami se dviga. Ne vemo, kam pelje pot, a stopamo po njej. Ob poti so drevesa in vstopimo v gozd. Potovanje je težavno, zavemo se, da hodimo navkreber. Ravno ko začutimo, da smo zadihani, se pot zravna in drevesa se zredčijo. Zavemo se, da se spuščamo v čudovito dolino. Pot se vzpenja, spušča, vijuga skozi gozdove in čez travnike. Prispemo na prelep kotiček, kjer sedemo pod drevo in se spočijemo.
Ozremo se in opazujemo, kako lepa je pokrajina, hribčki in doline za nami, ki ji dajejo pečat in sijaj. Opazimo, da se je sonce začelo spuščati. Dan se končuje. Spočijemo se in uživamo v razgledu. Popolnoma sproščeni smo. Nekaj časa vztrajamo v prijetnih občutkih, nato počasi odpremo oči.
