Pot iz trpljenja

Budo je globoko sočutje do vseh, ki trpijo, gnalo, da je zapustil varno življenje in se posvetil odkrivanju zdravila za trpljenje. Spoznal je veliko ravni trpljenja. Najbolj grobe oblike poznamo vsi, to so bolezni, staranje in smrt. Trpimo tudi, ko ne moremo imeti nečesa, kar nam veliko pomeni, ali se ne moremo izogniti nečemu, česar si ne želimo.


Buda je odkril, da živimo v stanju nelagodja. Da bi se popolnoma rešili trpljenja, moramo priti do temeljnega vzroka zanj, ki je napačno razumevanje, kako stvari obstajajo. Zaradi karmičnih vzrokov namreč gledamo svet skozi ukrivljeno in umazano lečo in ga zaznavamo drugačnega, kot je v resnici. Plast za plastjo se nevednost odstranjuje, ko oseba v meditativni zbranosti prihaja do spoznanja, da ni vse tako, kot vidi, dojema, čuti in zaznava. Nato trpljenje izgine in nastopi mir, ki nas napolni z radostjo. Soočanje z realnostjo torej lahko omili trpljenje.
 

Trpljenje telesa

Naša telesa se starajo, zbolijo in umrejo. Razumsko vse to vemo, a vseeno nam to vedenje uhaja in ga nadomesti nezrelo dojemanje, da je telo večno. Toda čeprav nas hoče navada prelisičiti, da je telo večno in nespremenljivo, ji budisti zaradi poglabljanja razumevanja ne sledimo. Tako bomo manj presunjeni, ko bomo videli prve znake staranja, mirni bomo ob soočanju z boleznijo in umirjeno bomo sprejemali smrt.

Razumevanje realnosti torej zmanjša psihično trpljenje. Če me boli zob in fizični bolečini ne dodajam še psihične, torej sprejemam realnost tega, da telo prinaša tudi bolečine, mi bo veliko laže. Človek, ki je umirjen, medtem ko ga boli zob, nezavedno omili bolečino, kdor je vznemirjen, pa jo poveča. To ne pomeni, da ne poskrbimo za zmanjšanje bolečine. Naše sprejemanje omogoča le, da se z bolečino ne poistovetimo, ostanemo zunaj nje, le opazovalec.
 

Trpljenje v odnosih

Vsi poznamo idejo o idealni mami, ki nas vedno podpira, očetu, ki stoji za nami, nezmotljivih učiteljih, čudovitem partnerju, zaradi katerega smo srečni. Ko človek najde pogum, da vidi sebe v vseh svojih barvah, tudi temnejših, razvije tudi realnejši pogled na druge. Razume, da so ljubosumje, jeza, napetosti, občutljivost in druge šibkosti del življenja, in se nauči delati z ljudmi brez prevelikih pričakovanj in razočaranj.

Ko razumeš človeško naravo, se ji prilagodiš, ne počutiš se kot žrtev, ampak se naučiš postavljati meje. Namesto da bi od drugih pričakoval, da so vir tvoje sreče, se naučiš, da si sam odgovoren za svoje počutje. Bolj imaš realističen pogled, več je sočutja, saj odkriješ, da vsak bije svoje boje. Sprejemanje lastne nepopolnosti torej omogoči sprejemanje nepopolnosti drugih.
 

Večno pridobivanje

Podobno kot verjamemo, da so drugi vir naše sreče, imamo včasih občutek, da je naša sreča odvisna od zunanjih okoliščin, imetja ali položaja. Čeprav v resnici potrebujemo le streho nad glavo, gretje, vodo, hrano in oblačila, je naša osredotočenost na materialno pogosto prevelika. Pomislite, koliko časa vas osrečuje nova obleka. Gre za kratkotrajno zadovoljitev želje, ki kmalu rodi novo željo, in tako v neskončnost. Potrebujemo osnovne stvari, želimo pa zelo veliko. Prevelike želje vodijo v večno pridobivanje in nam jemljejo čas in prostor, da bi življenje živeli, užili, spoznali, razumeli.
 

Psihična bolečina

V ozadju človeške psihe je večno nelagodje. Vsak, ki je opazoval svoja čustva, lahko ugotovi, da niso stalna. Ko pa se neko čustvo okrepi in barva vsa druga, nam kvari življenje in rodi se trpljenje. Tako psihična kot fizična bolečina nas opominjata, da nekaj ni v redu. Pogosto razvijemo mehanizme bežanja od manj prijetnih čustev.


Nekateri se posvetijo delu, drugi se tolažijo s hrano, tretji s prijateljskim klepetom skrivajo občutek nesmisla, četrti se omamljajo z alkoholom. A če ne bi bežali in se naučili samo sprejeti, da čustva so, ne pa pustiti, da nas prevzamejo in vodijo, bi se lahko izognili večjemu trpljenju.