Povezovanje s telesom je vseživljenjski proces
Strokovnjaki pravijo, da sta praksi joge in meditacije dragoceni, ker nas naučita, kako začutiti svoje telo, kar je pomembno v družbi, v kateri svoja telesa dojemamo samo kot orodje ali smo obsedeni z njihovo zunanjo podobo. Spoznati moramo, kako lahko začutimo in poslušamo telo, ki ga večinoma jemljemo kot sredstvo za nekaj drugega - da smo uspešni v športu, lepi, všečni, vedno poskušamo z njim nekaj doseči. Hipnotizirani smo s tem, kakšna bi morala biti naša telesa - učinkovita, popolnega videza, vedno v vrhunski pripravljenosti. Naša pozornost je pozunanjena, saj vse te zapovedi vpijamo od otroštva naprej z vsem, kar slišimo, doživljamo in vidimo. Z jogo in meditacijo pa smo lahko nežni s sabo in si podarimo čas zase, za raziskovanje svojih notranjih globin.
Kaj se zgodi, ko se povežemo s telesom? To se ne zgodi takoj, naenkrat in za vedno. Tisti, ki v stresu izgubljajo stik s telesom, se morajo vedno znova vračati vanj. Poleg tega ta stik ni vedno prijeten – v telesu so zakopani občutki, stara čustva, ki čakajo, da jim bomo prisluhnili. Tako lahko odkrijemo tudi kaj, kar zahteva več naše nežnosti, ljubezni, sprejemanja, spreminjanja, denimo ob potlačeni jezi ali žalosti. Povezovanje s telesom je proces, ki traja vse življenje.
Izvajamo jo lahko na različne načine
Jogo lahko izvajamo na različne načine. Danes nam je najbližji telovadni, pri katerem smo pozorni, kako tehnično izvajamo položaje, ki se hitro menjajo. Lahko pa vadimo počasi, umirjeno, celostno. Položaji podpirajo telo, naša pozornost je čuječe osredotočena na dihanje, meditacijo, sproščanje, samoraziskovanje. V Indiji je joga v zgodovini pomenila predvsem meditacijo. Danes jo ločujemo od nje, čeprav je bilo tisto, kar so tisočletja imenovali joga, v resnici meditacijsko potovanje navznoter, razkrivanje in širjenje zavesti.
Njihova izročila prinašajo modrosti o tem, kakšni so potenciali človeške zavesti, ki delujejo kot protiutež današnjim hitenju in površinskosti, izgubi stika s sabo, z naravo, drugega z drugim in s svetim. Glavni namen je, da se ustavimo in se poslušamo. V sanskrtu beseda joga pomeni stik in povezanost, torej zavestno usmerjena pozornost. Tam, kamor gre naša pozornost, se prebuja energija. Ko usmerimo pozornost na telo, se začnejo odvijati določeni procesi. Uravnavamo živčni sistem, ki zaradi travm ali stresa ni v ravnovesju, ampak nenehno v stanju boja ali bega oz. otopelosti.
Z jogo se umiri, zato, ko nas odnaša iz svojega središča, naredimo preprosto vajo za regulacijo živčnega sistema – se objamemo, zazibamo, si položimo eno roko na srce in drugo na trebuh ali na glavo, upočasnimo dih, se zavedamo stika s tlemi. S tem se vračamo k sebi in v trenutek. Nekajkrat globoko izdihnemo, se začutimo in vprašamo, kaj potrebujemo, nato izvedemo tisto, kar je mogoče in dosegljivo. Tudi če si ne želimo vzeti ure na dan, lahko enkrat na teden 10 minut meditiramo, smo v miru s seboj, gremo v naravo.
