VIKINGI
Požgali ali zakopali so svoje hiše
Vemo, da so že stare civilizacije zažgale ali pokopale svoje mrtve, kot počnemo še danes. Vikingi so pokopavali in požigali celo svoje dolge hiše.
Odpri galerijo
Vikinška naselbina dolgih hiš FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Ko spoznamo določene nenavadne tradicije Vikingov, postane popolnoma logično in preprosto slediti tudi njihovemu načinu razmišljanja. Vikingi namreč niso imeli vere, imeli pa so običaje, prakse in prepričanja.
Starodavne vikinške pogrebne tradicije in rituali so bili zelo zapleteni. Mnoge relikvije v starih grobnicah razkrivajo, da je bila vrsta pokopa Vikinga odvisna od njegovega pomena v družbi. Na podlagi odkritih arheoloških dokazov se zdi, da sta bila pogrebna ladja ali voz rezervirana za bogate. Veliki vikinški bojevnik je imel ladijski pokop, kar je vključevalo namestitev pokojnika na ladjo, to so izpluli na morje in z njo poslali vikinško vžigalno ladjo, da jo je zažgala.
Tipična vikinška hiša je bila dolga hiša (langhús), ki je bila običajno široka od 5 do 7 metrov. Bogati Vikingi naj bi živeli v zelo velikih dolgih hišah, ki so bile dolge od 15 do 75 metrov. V njih je bilo več prostorov, ki so bili razdeljeni s stenami, včasih pa je bilo v hiši tudi veliko in impresivno ognjišče s kamni na zemlji ob koncu ognjišča, da so na neki način zrcalili njeno obliko. Prezračevanje in osvetlitev sta bila zagotovljena skozi dimne luknje v strehi.
Poznali so sveče, a so bile drage, zato jih niso pogosto uporabljali. Namesto tega so si svetili s preprostimi svetilkami iz razpoložljivega materiala, ki so jih polnili z oljem ribjih jeter ali tjulnjim ali kitovim oljem, če sta bila na voljo.
Marianne Hem Eriksen je na univerzi v Oslu na oddelku za arheologijo, ohranitev in zgodovino proučila vikinške običaje pokopavanja dolgih hiš v železni dobi. Grobni kupi naj bi označevali tako grobišča oseb kot hiš. Potem ko je hiša dogorela, so na vrh pogorišča naložili gomilo. Vse skupaj ni presenetljivo, saj ima arhitektura poseben pomen kot kolektivni izraz organizacije in miselnosti kulture, ljudje pa imajo do svoje hiše poseben odnos. Tako tudi ljudje na Madagaskarju verjamejo, da ima hiša svoj življenjski cikel, se rodi, živi, ostari in umre, zato dobi svoje obrede med gradnjo in ob določeni starosti.
Za izgradnjo dolge hiše so Vikingi potrebovali veliko časa in trdega dela. Hiša je bila zavetje, dom in včasih simbol moči in statusa. Med študijem sedmih dolgih hiš v Skandinaviji so ugotovili, da obstaja povezava med grobišči in vrati, ki vodijo vanjo. Nekatere človeške ostanke so dali pod prag hiše ali pa so blizu vhoda položili grobove. Včasih so nad vhodna vrata naložili gomilo, kot bi tako zaprli vhod. Očitno je imelo vse to zanje obredni pomen.
Vrata so globoka metafora za prehod in transformacijo. Vikingi naj bi gradili tudi različne vrste vrat do mrtvih, samostojne portale ali pragove do gomilnih grobov, včasih pa so celo pokopali svoje mrtve pri vhodu ali celo v njem. Ritualizirana vrata so delovala na tri načine: ustvarila so povezave med mrtvimi in živimi, predstavljala meje in mejne vrednosti, ki jih je mogoče nadzorovati, in oblikovala vmesne prostore, ki so izražali liminalnost in verjetno tudi deviantnost.
Veliko nordijskih besed, ki so povezane s hišami, izhaja iz človeškega telesa. Beseda okno prihaja iz besed za veter in oči ter se nanaša na odprtine v stenah, skozi katere pride veter. Beseda gable, ki pomeni vrh zadnje stene hiše, pomeni glavo ali lobanjo.
Vikingi so bili prepričani, da obstaja povezava med njihovim telesom in hišo. Tako so si pri besedišču za hišo izposodili veliko značilnosti človeškega telesa. Zelo verjetno je, da so verjeli, da je imela hiša nekakšno bistvo oziroma dušo in da je bil to razlog, zakaj so hoteli svoje hiše s častmi pokopati. Namen upepelitve je zmanjšanje telesa na majhne delce, morda za osvoboditev duše, kar je zanimivo glede na to, da so menili, da imajo duše bistvo.
Ker so hišo zakurili in požgali, so jo morda želeli upepeliti, da bi osvobodili njeno življenjsko moč. Če so bili denimo hiše in ljudje del neke mreže, ki je imela vitalnost in osebnost, je to vsaj delno lahko razlaga za dolgoživost dolgih hiš v Skandinaviji.
Misel, da hiša igra pomembno vlogo v našem življenju, ni tako za lase privlečena. Tudi dandanes imamo močan odnos do svojih domov, še posebno hiše oziroma stanovanja, v katerem smo odraščali.
Francoski filozof Gaston Bachelard pravi, da je naša prva hiša zapisana v nas in jo nosimo s seboj vse življenje. »Čeprav smo hodili po tisočih stopnicah, nikoli ne pozabimo na stopnišče svojega prvega otroškega doma, instinktivno prepoznamo stopnice, ki škripajo in se na njih nikoli ne spotaknemo. Hišo nosimo s seboj vse življenje.«
Prav zato ne preseneča, da so bile hiše za Vikinge tako pomembne, da so si zaslužile dostojen pogreb.
Živeli so v dolgih hišah
Starodavne vikinške pogrebne tradicije in rituali so bili zelo zapleteni. Mnoge relikvije v starih grobnicah razkrivajo, da je bila vrsta pokopa Vikinga odvisna od njegovega pomena v družbi. Na podlagi odkritih arheoloških dokazov se zdi, da sta bila pogrebna ladja ali voz rezervirana za bogate. Veliki vikinški bojevnik je imel ladijski pokop, kar je vključevalo namestitev pokojnika na ladjo, to so izpluli na morje in z njo poslali vikinško vžigalno ladjo, da jo je zažgala.
Tipična vikinška hiša je bila dolga hiša (langhús), ki je bila običajno široka od 5 do 7 metrov. Bogati Vikingi naj bi živeli v zelo velikih dolgih hišah, ki so bile dolge od 15 do 75 metrov. V njih je bilo več prostorov, ki so bili razdeljeni s stenami, včasih pa je bilo v hiši tudi veliko in impresivno ognjišče s kamni na zemlji ob koncu ognjišča, da so na neki način zrcalili njeno obliko. Prezračevanje in osvetlitev sta bila zagotovljena skozi dimne luknje v strehi.
Viking FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Poznali so sveče, a so bile drage, zato jih niso pogosto uporabljali. Namesto tega so si svetili s preprostimi svetilkami iz razpoložljivega materiala, ki so jih polnili z oljem ribjih jeter ali tjulnjim ali kitovim oljem, če sta bila na voljo.
Upepelitev in pokop dolge hiše
Marianne Hem Eriksen je na univerzi v Oslu na oddelku za arheologijo, ohranitev in zgodovino proučila vikinške običaje pokopavanja dolgih hiš v železni dobi. Grobni kupi naj bi označevali tako grobišča oseb kot hiš. Potem ko je hiša dogorela, so na vrh pogorišča naložili gomilo. Vse skupaj ni presenetljivo, saj ima arhitektura poseben pomen kot kolektivni izraz organizacije in miselnosti kulture, ljudje pa imajo do svoje hiše poseben odnos. Tako tudi ljudje na Madagaskarju verjamejo, da ima hiša svoj življenjski cikel, se rodi, živi, ostari in umre, zato dobi svoje obrede med gradnjo in ob določeni starosti.
Vikinška naselbina dolgih hiš FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Za izgradnjo dolge hiše so Vikingi potrebovali veliko časa in trdega dela. Hiša je bila zavetje, dom in včasih simbol moči in statusa. Med študijem sedmih dolgih hiš v Skandinaviji so ugotovili, da obstaja povezava med grobišči in vrati, ki vodijo vanjo. Nekatere človeške ostanke so dali pod prag hiše ali pa so blizu vhoda položili grobove. Včasih so nad vhodna vrata naložili gomilo, kot bi tako zaprli vhod. Očitno je imelo vse to zanje obredni pomen.
Hiša je imela dušo
Vrata so globoka metafora za prehod in transformacijo. Vikingi naj bi gradili tudi različne vrste vrat do mrtvih, samostojne portale ali pragove do gomilnih grobov, včasih pa so celo pokopali svoje mrtve pri vhodu ali celo v njem. Ritualizirana vrata so delovala na tri načine: ustvarila so povezave med mrtvimi in živimi, predstavljala meje in mejne vrednosti, ki jih je mogoče nadzorovati, in oblikovala vmesne prostore, ki so izražali liminalnost in verjetno tudi deviantnost.
Veliko nordijskih besed, ki so povezane s hišami, izhaja iz človeškega telesa. Beseda okno prihaja iz besed za veter in oči ter se nanaša na odprtine v stenah, skozi katere pride veter. Beseda gable, ki pomeni vrh zadnje stene hiše, pomeni glavo ali lobanjo.
Vikingi so bili prepričani, da obstaja povezava med njihovim telesom in hišo. Tako so si pri besedišču za hišo izposodili veliko značilnosti človeškega telesa.
Vikingi so bili prepričani, da obstaja povezava med njihovim telesom in hišo. Tako so si pri besedišču za hišo izposodili veliko značilnosti človeškega telesa. Zelo verjetno je, da so verjeli, da je imela hiša nekakšno bistvo oziroma dušo in da je bil to razlog, zakaj so hoteli svoje hiše s častmi pokopati. Namen upepelitve je zmanjšanje telesa na majhne delce, morda za osvoboditev duše, kar je zanimivo glede na to, da so menili, da imajo duše bistvo.
Življenjska moč hiše
Ker so hišo zakurili in požgali, so jo morda želeli upepeliti, da bi osvobodili njeno življenjsko moč. Če so bili denimo hiše in ljudje del neke mreže, ki je imela vitalnost in osebnost, je to vsaj delno lahko razlaga za dolgoživost dolgih hiš v Skandinaviji.
Najhujši sovražnik –
vlaga
Vikinške dolge hiše so bile zgrajene iz lesa in bile po obliki precej podobne ladjam. Stene so bile obložene z glino ali sestavljene iz lesenih desk, postavljenih navpično v tla, ki so podpirale streho skupaj z dvema vrstama notranjih stebrov. Zunanjost so pogosto podpirali postrani postavljeni drogovi. Strehe so bile poševne in bodisi lesene bodisi pokrite s slamo.
Sredi hiše je bil pravokoten kamin, kjer so kuhali, ob stenah so stale lesene postelje, na katerih so sedeli in spali. Na enem koncu hiše so bile nameščene živali v boksih, če na kmetiji ni bilo hleva.
Vikingi so svoje hiše nenehno popravljali. Vlaga je bila hud sovražnik, saj je privedla do gnitja, vendar so veliko vedeli o zaščiti lesa in so v ta namen stebre osmodili.
Vikinške dolge hiše so bile zgrajene iz lesa in bile po obliki precej podobne ladjam. Stene so bile obložene z glino ali sestavljene iz lesenih desk, postavljenih navpično v tla, ki so podpirale streho skupaj z dvema vrstama notranjih stebrov. Zunanjost so pogosto podpirali postrani postavljeni drogovi. Strehe so bile poševne in bodisi lesene bodisi pokrite s slamo.
Sredi hiše je bil pravokoten kamin, kjer so kuhali, ob stenah so stale lesene postelje, na katerih so sedeli in spali. Na enem koncu hiše so bile nameščene živali v boksih, če na kmetiji ni bilo hleva.
Vikingi so svoje hiše nenehno popravljali. Vlaga je bila hud sovražnik, saj je privedla do gnitja, vendar so veliko vedeli o zaščiti lesa in so v ta namen stebre osmodili.
Misel, da hiša igra pomembno vlogo v našem življenju, ni tako za lase privlečena. Tudi dandanes imamo močan odnos do svojih domov, še posebno hiše oziroma stanovanja, v katerem smo odraščali.
Francoski filozof Gaston Bachelard pravi, da je naša prva hiša zapisana v nas in jo nosimo s seboj vse življenje. »Čeprav smo hodili po tisočih stopnicah, nikoli ne pozabimo na stopnišče svojega prvega otroškega doma, instinktivno prepoznamo stopnice, ki škripajo in se na njih nikoli ne spotaknemo. Hišo nosimo s seboj vse življenje.«
Prav zato ne preseneča, da so bile hiše za Vikinge tako pomembne, da so si zaslužile dostojen pogreb.
