Prehod v novo dimenzijo: stara in nova paradigma
Medtem ko razpadajo sistemi in stari načini delovanja, tudi posamezniki kot del kolektivne zavesti doživljamo transformacijo. Stežka sprejemamo pravila in omejitve, in čeprav delamo na sebi, nas občasno vseeno pretresejo zunanji dogodki, ki stopnjujejo strah in negotovost.
Če se jim prepustimo, nas ohromijo, da svoje življenje potisnemo na stran in nemočno čakamo konec zunanje krize. Lekcija, ki se je pri tem učimo, pa je spuščanje, prepuščanje, zaupanje vesolju in procesu, v katerem smo, pravijo guruji.
»Včasih moramo razpasti, da se lahko spet sestavimo. Ker je to grozljivo, pa nam strah zlahka zatemni pogled. Takoj začnemo iskati razloge za to, da je usoda človeštva zunaj nadzora in drvi v propad, mi pa smo nemočni ob tem. Toda če pogledamo širše, vidimo, da smo se v resnici znašli na skrajnem robu materialističnega življenja in razmišljanja, kar nas sili k iskanju nove paradigme,« pravi James Redfield, avtor Celestinske prerokbe, o času prehoda, v katerem smo trenutno.
»Večina Zahodnjakov potrebuje na svojem življenjskem potovanju zemljevid, niz navodil in jamstvo, da bodo dobili vrnjen denar, če ne bodo zadovoljni,« se pošali o naši potrebi po varnosti in gotovosti, ki je zdaj omajana.
»Na Zahodu namreč svet večinoma zaznavamo kot zunanje okoliščine, ki se nam dogajajo tjavendan. Težave uvrščamo v posamezne kategorije – kriminal, vojna, onesnaževanje –, a prepričani smo, da ne moremo vplivati nanje. Počutimo se ločene in nemočne. Želimo si ohraniti občutek nadzora, zato se distanciramo od globalnih problemov ali zanikamo, da obstajajo. Postavimo se na eno ali drugo stran, da bi začutili energijo, ki priteka od enako mislečih ljudi, in lažje preživeli v razmerah, ki se nam zdijo kaotične. Politično smo tako liberalni ali konservativni, saj verjamemo, da je resnica na eni strani. Ker hočemo obvladati strah, poiščemo sovražnika in zvrnemo krivdo nanj. Toda stereotipiziranje vodi v razčlovečenje, ko nekoga razčlovečimo, pa ga težko vidimo kot dušo, morda trpečo, ki potrebuje pomoč in ljubezen,« pojasni.
»Temelj takega razmišljanja je, da je svet bojišče, življenje pa je treba urejati, nadzirati in zgrabiti priložnosti, kajti če se ne bomo borili, bo nekdo drug dobil, kar nam pripada,« opisuje staro miselnost, ki nas vodi v razdvojenost in stisko.
»Logično je, da smo pretreseni ob resnici in informacijah, ki zdaj vrejo na dan,« pove in doda, da nas spravlja v stisko razgrajevanje resničnosti, o kateri smo bili prepričani, da je trdna kot skala. Prišel je čas, ko gradimo mostove med starim načinom razmišljanja in novo paradigmo.«
