Prepustimo se višji sili

Nespremenljivi zakoni vesolja, kot je zakon privlačnosti, vedno delujejo, je pa laže, če se prepuščamo življenju in ne pustimo, da nas blokirajo naše misli in ego. Te zakone namreč upravlja višja sila ali usoda, ki bo naredila vse, kot je določeno, vseeno je, kaj pri tem ti misliš in počneš.

Če se torej uskladimo s tokom vesolja, bomo brez truda dosegli tisto, kar nam je namenjeno, in bo še bolje kot cilj, ki smo si ga zastavili z umom. Če tako dopuščamo, da se nam življenje dogaja, ne da bi se ga trudili nadzirati, doživimo prav tisto, kar nam je namenjeno. Tudi če se nam dogajajo situacije, ki jih na začetku ne razumemo, se prepustimo kozmični zavesti in zaupajmo njeni inteligenci, ki nas dolgoročno nikoli ne razočara.

Najbolj nam škodi vloga nemočne žrtve krutega življenja.

Korak višje od vloge žrtve je, da se zavedaš, da lahko ustvarjaš svojo resničnost, a vseeno je to le vmesni korak, preden spoznaš, da v resnici ne počneš ne enega ne drugega ti, ampak višja sila. Ko to ozavestiš, le še živiš in gledaš, kaj prihaja k tebi. Vodi nas življenjska sila. Ničesar v življenju ne nadziramo, kar nam je težko doumeti, ker smo navajeni, da to nenehno počnemo. Toda tudi svojih organov, vremena in prometa ne nadzorujemo, a se kljub temu vse dogaja. Življenje se vedno premika, odvija, razlika pa je v tem, ali smo ob tem zaskrbljeni ali ne, ali mislimo, da moramo nadzorovati stvari, ali ne.

Ko se prepustimo in samo smo, prihajajo k nam misli, občutki, ideje, kaj moramo narediti, ker smo vodeni. Vse drugo uredi vesolje. In vse je vedno dobro. Samo prepustimo se vodstvu. Življenje je inteligenca, ki bo vse naredila sama in te odnesla, kamor moraš iti. Kot v prvih devetih mesecih življenja nisi ničesar počel, življenjska sila ti je prinesla vse potrebno. Če je življenje takrat poskrbelo zate, zakaj torej ne bi še zdaj?

Če se zavedaš, da bo šla neka situacija s svojim tokom, ni logično, da doživljaš bolečino. Situacija je taka, kakršna je, neodvisna je od tebe. Ti pa se odločiš, ali jo boš sprejel umirjeno ali boš v njej trpel. Zavedaš se, kaj se dogaja, to sprejmeš, pri tem pa nisi ne žrtev ne kontrolor.

Življenje ti hkrati nikoli ne pošlje ideje o nečem brez možnosti, da se to uresniči. Če nisi sam povzročil neke misli ali občutka, ki se pojavi v tebi, tudi nisi sam odgovoren zanju. Tisti, od kogar sta prišla, naj poskrbi tudi za uresničitev, torej višja sila. Prepuščanje je, če ne veš, kako se bo to zgodilo, a dopuščaš, da nekdo ve in bo uredil situacijo. Pri tem ni v tebi nobenega odpora, ki bi ustvaril blokado.

Tudi bolečino le sprejmemo, saj nimamo nadzora nad njo. Mislim, čustvom dopustimo, da so z nami, namesto vztrajanja, naj minejo. Sprejemanje je namreč oblika ljubezni, ta pa zdravi. Zdravljenje bolečine je prav njeno sprejemanje. Vsaka bolečina je sporočilo, na primer da jo je povzročil tvoj način življenja. Ko je informacija posredovana, ni več potrebe po bolečini. Ko jo sprejmeš, bolečina vedno odide.

Tudi v odnosih moramo razumeti, da nimamo nadzora nad drugimi. Dopuščamo jim, da so, kakršni so. Sprejmemo, da so taki, in začutimo, ali nam je prijetno v njihovi bližini ali ne. Če nam ni, gremo stran, ni se nam treba trpinčiti z njimi, sicer pa jih sprejmemo, ne nadzorujemo in ne želimo jih spreminjati.