Prevzemite odgovornost za svoja čustva
Če preložite odgovornost za dejanja na nekoga drugega, nad sabo nimate nadzora in ne morete biti svobodni. Recimo, da se sporečete s partnerjem in rečete: »Ko si naredil/-a to, si me zelo razjezil/-a.« S tem v resnici mislite, da ste med različnimi možnostmi, ki jih imate na voljo, izbrali tisto, da vas partnerjevo dejanje razjezi. Lahko bi izbrali drugo možnost in bi se smejali, bili posmehljivi ali osupli. Toda vi namigujete, da pri tem niste imeli nobene besede in ste prisiljeni v to, da ste jezni. Vso pravico imate biti jezni, a imejte pogum in priznajte, da je to vaša izbira. Prevzemite odgovornost. Čustvo priznajte. Take dogodke zapišite in ustvarili si boste sliko o tem, ali imate nadzor nad sabo ali prepuščate drugim, da imajo nadzor nad vami.
Sposobnost prepoznavanja in imenovanja čustev je oblika moči, ki jo kot vsako drugo moč lahko izkoristimo za škodovanje ali pomoč in podporo. Vedeti moramo, da imamo prirojen strah pred neznanim. Ko čustva imenujemo, strah odstranimo. Ko naslavljamo čustva, se pomikamo od neznanih k znanim in jih naredimo manj zastrašujoča. Zdi se, da ima tudi imenovanje čustev drugih spravljiv in pomirjujoč učinek, kar olajša odkrit pogovor.
Ko čustva poimenujemo, ne uporabljamo dela možganov, ki je zadolžen za občutenje čustev. Kemične snovi, ki nastajajo v predelu možganov za čustva, prehajajo v predel možganov, ki je odgovoren za kognitivne procese. Imenovanje čustva lahko uporabimo kot obliko razumevanja in dogovarjanja. Že ko začenjamo misliti na čustvo, naredimo korak k reševanju problema. Čiste misli nam omogočajo, da imamo večji nadzor in sposobnost sprejemanja odločitev.
Negativne oznake
Kolikokrat ste rekli eno, mislili pa nekaj drugega ali je sogovornik vaše besede razumel narobe? Včasih take motnje nastanejo zaradi pomanjkanja vaje ali se za označbami skrivamo, da ne bi povedali tistega, kar hočemo. S stavki ne izražamo čustev jasno in neposredno: »Počutim se kot: … klovn … otrok … bebec.«
Te izjave so slikovite, a so izrazi, ki nas ponižujejo. Take negativne oznake nam ne pomagajo, da bi imeli boljši odnos do sebe. Pravzaprav je posledica takega miselnega žigosanja, da bomo ponavljali dejanja, ki so že prvič v nas prebudila taka čustva. Podobni primeri sporočanja misli, ne čustev, so: »Mislim, da si nor/-a. Čutim, da bi: ga najraje zadavil/-a … mu zavil/-a vrat … ga treščil/-a.« Tako izražamo ukrepanje, ravnanje ali dejanje, pri čemer ni nujno, da čustvo občutimo. Predstavljamo si, kaj bi naredili, namesto da bi čustva uporabili in primerno ukrepali.
V prepoznavanju čustev postajamo vedno boljši. Vsakokrat, ko ga prepoznamo, možganski miselni in čustveni sistem sodelujeta, da bi si zapomnila čustvo in okoliščine. Ko se tega naučimo, sledi razlaga, zakaj tako čutimo. Vklopi se analitični del možganov. Stvari olajšamo sebi in drugim, če je naš jezik jasen, neposreden in določen.
