Pričevanje o dušnih nalogah: rodimo se z načrtom, a se ga ne spomnimo
V regresiji se lahko spominjamo časa pred rojstvom. Ena od klientk Michaela Newtona se ga spominja takole: »Bila sem na drugi ravni, na nebeškem kraju, in se pripravljala za prihod na Zemljo. Stala sem pred osvetljeno postavo, ki je bila bolj energija kot oblika. Pregledali sva vse, kar se je od mene zahtevalo in kar sem želela storiti. Sporazumevali sva se telepatsko. Opomnila me je, da sem si z utelešenjem v tem času izbrala življenje, ki bo sprva zelo trdo, polno bolečin in čustvenih ran. To se bo nadaljevalo še dolgo. Morala sem obljubiti nekaj pomembnega: da bom vselej ohranila veselje do življenja in ne bom pustila, da me rane pritisnejo ob tla. Živo se spominjam, kako navdušena sem bila, moj duh je poskakoval od pričakovanja. Bila sem neučakana in radostna. S tiste točke se mi je zdelo vse tako lahko. Dobila sem tudi nekaj navodil o času, ko bom poklicana k posebnemu služenju, ki se bo začelo okoli preloma stoletja, in izvedela, da se nas bo cela skupina ukvarjala s podobnim delom. Postala bom del pomembnega skupinskega poslanstva - nad tem sem bila najbolj navdušena. S kotičkom očesa sem se zavedala drugih duš ob sebi. Čutila sem, da čakajo na svoje pogovore. Nameravali so se roditi ob približno istem času kot jaz, a niso bili nujno člani moje skupine. Imeli so svoja poslanstva, čakala jih je izpolnitev drugačnih obljub - a vsi smo delovali za isti končni cilj in čutila sem, kakšna čast in privilegij je delati za ta neizmerno čisti vir energije.
Videnje je bilo tako živo, pa vendar onstransko, moj um pa ni mogel dojeti sporočila doživetja. Postalo je del mene in sčasoma sem ga bolje razumela. Vedno sem se spraševala, ali se je vizija pojavila, ker sem potrebovala višje vodstvo. Pomagala mi je skozi mnoge stiske, izgube in žalostne dogodke. Vedno znova sem si opomogla od njih, ker sem se spominjala svoje obljube.
Potem pa se je moje življenje obrnilo v smer, ki mi je bila usojena. V zanimivem zaporedju sinhronih dogodkov sem spoznala svojega čudovitega moža. Bila je ljubezen na prvi pogled in dobila sem občutek, da sem ga prepoznala v trenutku. V zadnjem desetletju sem spoznala, da se je uresničilo vse, kar se mi je razkrilo v viziji. Naj je prišla iz katerega koli vira, izkazalo se je, da je bila pristna. Vsekakor je precej po zaslugi tega doživljaja v meni vzniknilo prepričanje, da ima vsak od nas posebno poslanstvo, da mora vsak opraviti karmično služenje in da smo imeli pri izdelavi celotnega načrta tudi sami nekaj besede. Naša duša namreč ne umre.«
