Psihologi svetujejo: Kriza nas lahko nauči, kaj res potrebujemo
»Jeza je čustvo, ki nakazuje, da so meje posameznika neupoštevane ali kršene. Če jezo razumemo v tem smislu, se hitro zavemo, da je nov način, ko moramo upoštevati nova pravila, daljši in zahteva več naše pozornosti,« pravi psihologinja Mia Bone o naših odzivih na novo realnost.
»Zato lahko postanemo nepotrpežljivi in to izrazimo kot jezo, ki je usmerjena v drugo osebo. Celotno situacijo namreč razumemo kot kršenje preprostosti, kot smo jo poznali včasih,« pravi in nadaljuje, da je najboljši nasvet, da smo čim bolj v trenutku in situacijo sprejmemo takšno, kot je. »To ne pomeni, da vedno slepo sledimo vsemu, a se tudi kritično opazujemo in smo iskreni do sebe pri tem, kaj je sprejemljivo za nas in kako naše odločitve vplivajo na druge. Določene stvari so se gotovo spremenile, zato je dobro, da nove stvari čim hitreje sprejmemo kot rutino, del novega življenja. Stvari so nam namreč še bolj zoprne, če si to vedno znova ponavljamo in se s tem opozarjamo na to, kako nam je zoprno. Smiselno je, da postanemo bolj pragmatični. Vsaka prilagoditev je namreč lahko tudi priložnost, da postanemo boljši. Morda nas kriza lahko nauči, kaj zares potrebujemo in kaj je odveč.
»Druženje je ena izmed osnovnih človekovih potreb. Številne študije potrjujejo, da prav interakcije krepijo mentalno zdravje, stopnjo zadovoljstva in sreče. V času, ko smo morali biti doma, smo lahko spoznali, kateri ljudje so nam res blizu, s katerimi lahko delimo stiske in na koga se lahko zanesemo. Druženje naj bo kakovostno in naj napolni našo dušo. Če nas določeni ljudje utrujajo, pa je to le razlog več, da verjetno niso tako zelo pomembni,« doda.
»Otroke je treba naučiti odgovornega vedenja, saj stvari zelo dobro razumejo. Izkušnja epidemije je lahko za nekatere travmatična, kar vidimo kot stisko. Tem otrokom je treba vse skupaj še dodatno pojasniti ter jim pomagati s konkretnimi nasveti. Ko imajo rešitev oz. vedo, kako naj se vedejo, se tudi stiska postopoma zmanjša.
Vsaka sprememba, ko se nanjo prilagodimo, postane naša realnost. Zato je odgovorno, da otrokom z razlago in sočutjem pomagamo pri tem, da jih hitrost prilagoditve ne zbega ali prestraši,« pojasni in nadaljuje: »Človeška vrsta ima sposobnost prilagoditi se na zelo zahtevne okoliščine. Ko se zgodi nekaj groznega, se najprej odzovemo s stisko. Zanjo je značilno predvsem, da se zavemo, da izgubljamo stare načine delovanja in je treba najti nove. Ker smo kot vrsta dobro opremljeni za upravljanje stresa, se prilagodimo, najdemo načine, da iz negativnih okoliščin potegnemo čim boljše.«
