Razvoj čustvene inteligence
Skoraj vsak se rodi z določeno prirojeno zmožnostjo za uravnoteženo čustveno inteligenco. Prirojena čustvena inteligenca se sčasoma lahko razvija ali zmanjša zaradi življenjskih izkušenj, zlasti čustvenih v otroštvu in obdobju odraščanja. Čustveno inteligenco lahko pogosto racionaliziramo.
Otroci do treh let starosti imajo le malo nadzora nad svojimi čustvi. Po navadi jim govorimo, naj se vedejo primerno - na primer naj ne kažejo čustev z jokom ali jezo. Nenehni razkorak med tistim, kar otrok čuti, in tistim, kar mu je zapovedano kot lepo vedenje, ga lahko privede do tega, da z leti čustva potlači. Čustva se tako naučijo zatreti tudi v odraslosti. Otroci odrastejo v ljudi, ki so prepričani, da čustev ne smejo nikoli pokazati - in v tem prepričanju živijo od rojstva naprej. Raziskave so sicer pokazale, da otroci z nizko čustveno inteligenco ob zdravem čustvenem zgledu in vzgoji lahko pridobijo dokaj visoko čustveno inteligenco ter razvijejo optimizem ali sočutje.
Pri posamezniku se vpliv življenjskih izkušenj v otroštvu kaže v stopnji čustvene inteligence v odrasli dobi. Za tiste, ki jo imajo dobro razvito, velja, da imajo razvitejšo stopnjo samozavedanja – kar pomeni, da bolje poznajo sebe, se zavedajo, kaj sproža njihova čustva, vedo, kaj jih motivira, da je njihovo splošno razpoloženje vedrejše in bolj optimistično, da so prilagodljivi in zadovoljni s spremembami, imajo manj čustvenih izbruhov, njihova čustva niso preveč zatrta, premorejo več samodiscipline, so na splošno prijaznejši in bolj naklonjeni drugim, imajo večje samospoštovanje, njihovo življenje pa je pristnejše kot življenje večine drugih.
Ko želimo ugotoviti, ali imamo visoko stopnjo čustvene inteligence, moramo preveriti poznavanje lastnih čustev, njihovo obvladovanje, spodbujanje samega sebe, prepoznavanje in razumevanje čustev drugih ter uravnavanje odnosov – upravljanje čustev drugih.
Z razvijanjem čustvene inteligence lahko postanemo bolj storilnostni in uspešni v vsem, kar delamo, ter v medsebojnih odnosih. S tem pripomoremo, da tudi drugi postanejo bolj storilni in uspešni. Čustvena inteligenca pa pomeni tudi sprejemanje pravih odločitev. Informacija o tem, kar čutimo, nam je namreč lahko v veliko pomoč pri odločanju o tem, kaj bomo v nadaljevanju rekli ali storili (ali česa ne bomo). Ljudje z visoko čustveno inteligenco znajo prepoznati lastna čustva in čustva drugih, čustva znajo izražati, jih upravljati in povezovati z mišljenjem in vedenjem.
Učenje čustvene inteligence je pomembno, saj veliko pripomore pri premagovanju stresa in dobrem počutju ter ima dokazano pozitiven vpliv na vedenje in sposobnosti učenja, kar je dobro za posameznika in družbo. Hkrati je kot samouresničevanje učenje čustvene inteligence naraven proces osebnostne rasti, saj iščemo tudi ravnovesje med razumom, srcem in dušo.
