Rešitve za bolezni iščemo v tradicionalnem zdravilstvu
Znanstveniki na Zahodu so dolgo z nezaupanjem gledali na tradicionalno kitajsko medicino (TKM), saj niso mogli potrditi, da je telo prepredeno z meridiani - energijskimi kanali. V zadnjih desetletjih se že kažeta večja naklonjenost in zaupanje zahodne medicine v TKM. Akupunkturo, najbolj znano metodo TKM, od leta 1979 priznava in priporoča tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Vse bolj iščemo rešitve za različne bolezni tudi v tradicionalnem zdravilstvu. Življenjska doba se podaljšuje, s tem se veča odstotek kroničnih bolezni.
Okolje, v katerem živimo, in hiter način življenja, stres in drugi dejavniki vodijo v bolezenska stanja, fizična in psihična. Ob koncu 20. stoletja se je zanimanje za zelišča in prehranska dopolnila izjemno povečalo. Kitajska medicina nam s svojim celostnim pogledom na zdravje in telo ponuja vrsto starih nasvetov in učinkovitih zdravstvenih metod, saj ima za seboj že tisoče let empiričnih dokazov, kako povrniti ali ohranjati zdravje na naraven način.
Kitajska diagnostika je po svetu spoštovana zaradi prefinjenih metod. Diagnoza je razumska in logična. Bolezenski znaki in simptomi niso obravnavani kot izolirana stanja, ampak del širšega neravnovesja v telesu. Znaki in simptomi, strokovno ugotovljeni kot del širše bolezenske slike, omogočajo postavitev individualne diagnoze oz. bolezenskega vzorca in posledično zdravljenje, prilagojeno posamezniku. Klinične informacije zbere terapevt z opazovanjem, poslušanjem in vonjanjem, palpacijo ali tipanjem, spraševanjem.
Opazovanje pacienta
Opazovanje pacienta poteka s prostim očesom, navadno na dnevni svetlobi. Terapevt pregleda svetlost in jasnost oči, včasih popolnoma neboleče preveri tudi veznico, barvo in sijaj polti, barvo in kakovost las, izraz na obrazu, značilnosti drže ... Z opazovanjem pregleda tudi problematično področje. V primeru kožnega izpuščaja pregleda njegovo obliko, barvo, mesto in velikost. Vizualni pregled vključuje pregled jezika. Pri TKM je ta organ zelo pomemben pri ocenjevanju zdravja oziroma bolezni.
Velja prepričanje, da se vdor zunanjih bolezenskih dejavnikov (mraz, vlaga, veter, vročina) in neravnovesje notranjih organov izražata v obliki, barvi in obloženosti jezika. Normalen jezik je prave velikosti, mehek, gibljiv, rožnato rdeč, prekriva ga tanka plast bele obloge, ki ni ne suha ne preveč vlažna. Empirično opazovanje vključuje tudi poslušanje in vonjanje. Terapevt bo poslušal značilen zvok pacientovega glasu in določil jasnost komunikacije. Zvok oceni skupaj z morebitnimi znaki kašlja in hropenja. Slabotno dihanje nakazuje na oslabljen či, hitro in glasno po navadi opozarja na presežek vročine v telesu. Šibko astmatično dihanje s kratko sapo lahko pomeni pomanjkanje čija pljuč in ledvic.
Ocenjevanje vonja v tradicionalni diagnostiki se opravi s spraševanjem – terapevt bo povprašal po nenavadnem telesnem vonju, slabem zadahu ali drugačnem vonju blata, urina ali vaginalnih izcedkov. S prepoznavanjem različnih vonjav sklepa na vrsto neravnovesja ali bolezni.
