S pulzom ocenijo neravnovesje
Palpacija pomeni pregled kitajskega zdravnika z rokami. Tradicionalna kitajska medicina (TKM) pozna splošni pregled obolelih ali bolečih delov telesa, s čimer preveri otekanje ali spremembe v fizični strukturi. Tako prepozna vročino ali prehlad, hkrati določi tonus tkiva. Palpacija trebuha, mišic in tkiv, kjer ležijo akupunkturne točke, je v TKM enako pomembna. Mnogi terapevti pretipajo pacientove roke, noge ali hrbet pred začetkom zdravljenja, da ugotovijo morebitni slabši tonus ali bolečino v tkivu, kar jim pomaga pri postavitvi celostne diagnoze.
Drugo področje diagnosticiranja po TKM predstavlja tipanje pacientovega pulza. Poteka na treh mestih vzdolž radialne arterije, na levem in desnem zapestju. Tako določajo stopnjo vitalnosti pacienta oz. prisotnost bolezenskih dejavnikov v telesu. Kot diagnoza jezika tudi merjenje pulza prispeva veliko informacij o telesu.
Natančna vprašanja
Medtem ko je v sodobni medicini merjenje utripa manj pomembno diagnostično orodje, v TKM terapevti s tem ocenijo stanje (ne)ravnovesja v telesu kot celoti, in sicer: stanje čija, krvi, jina in janga ter delovanje posameznih organov. S tipanjem utripa lahko ugotovijo, ali so v telesu bolečina, visok krvni tlak, šibkost, presežek (vlage, vročine, mraza), celo, ali je ženska noseča. Z različno stopnjo pritiska na treh različnih mestih lahko terapevt zazna patološke spremembe v vseh organih in sistemih na način, podoben magnetni resonanci sodobne medicine.
Tradicionalni terapevt prepoznava 28 različnih načinov utripa, ki se lahko pojavljajo v več kombinacijah in predstavljajo zapleten in prefinjen sistem diagnostike in zdravljenja. Tipa hitrost utripa, globino, dolžino, moč in druge lastnosti. Pogosto se uporabljajo izrazi, kot so strunast utrip, spolzek, tanek, močan, šibek, globok, površinski. Čeprav se zdi tako tipanje utripa nenavadno, je sestavni del sodobne diagnostike. Pomembno je, da pacient zdravniku pove, ali jemlje določena zdravila, kajti nekatera lahko utrip spremenijo.
Zadnji del tradicionalnih diagnostičnih postopkov je postavljanje natančnih vprašanj, s čimer terapevt pridobiva podatke, ki jih uporabi za uspešno zdravljenje.
Najprej pacient izpolni vprašalnik z informacijami o zdravstvenem stanju in svoji zgodovini. Sledi spraševanje. Terapevt postavlja veliko vprašanj – na splošno več kot zdravniki zahodne medicine. Vzorec bolezni, ki jo ugotovi, opisuje stanje pacienta kot celoto, ne le njegovih bolezni, fizičnih težav oziroma simptomov. Pacient je čustvena, fizična in duhovna celota, zato je tako tudi obravnavan. Terapevti bodo želeli zbrati navidezno nepovezane podatke, denimo o spanju, prebavi, znojenju, ravni energije, moči in mestu bolečine, subjektivnem in objektivnem občutku o telesni temperaturi, menstrualnem ciklusu, porodih in plodnosti, libidu, čustvenem stanju, družinski medicinski anamnezi in mnogo drugih. Po končanem spraševanju ima terapevt celovitejšo sliko in lahko sestavi individualiziran načrt zdravljenja.
