Sam svoj terapevt
Se preveč burno odzivate ali se vam res dogaja kaj groznega. S čustveno dramo si škodimo, spustimo negativna čustva.
Odpri galerijo
Zavedajte se, da dramatiziranje nikoli ne izboljša situacije. FOTO: Guliver/Getty Images
Ko zdrsnete v črno luknjo in se zdi svet neprijazen do vas, imate slab dan ali daljše obdobje, si lahko pomagate sami s pozitivno miselno naravnanostjo oziroma drobnimi psihološkimi triki, ki vam bodo pomagali prebroditi manjše krize.
Ko se težave vrstijo in nas potegnejo vase, pogosto pretirano dramatiziramo. V tem stanju, ko vidimo vse samo črno, pogosto verjamemo, da bo kriza tragično vplivala na naše življenje in sprožila nepopravljive posledice. Kako prepoznamo, ali samo pretiravamo in se čustveno preveč burno odzivamo ali se nam v resnici dogaja nekaj groznega?
Ker v kriznih trenutkih pogosto vidimo vse najstrašnejše in črno, pomaga, če si zamislimo obe skrajnosti, oba scenarija prihodnosti. Kako bi bilo, če bi se zgodilo najbolj grozno? In kako bi bilo, če bi se odvil najboljši scenarij? Drugi trik je, da si zamislimo svoje življenje čez deset let. Bo ta težava tedaj še vedno ključna ali se je ne bomo niti spomnili? Razmislite o podobnih trenutkih v življenju, ko ste se ujeli v dramatiziranje. Kolikokrat so temu res sledili tragični dogodki in izgube, kolikokrat pa se je pozneje izkazalo, da je šlo samo za vaš notranji proces, ki ni imel ničesar z resničnostjo?
Psihologi pravijo, da si lahko pomagate tudi tako, da poiščete varno točko v sebi ali v okolici. Tu se počutite varno, mirno in brezskrbno, ne glede na vihar, ki divja okoli vas. Veste, da je vse dobro in da bo sčasoma slabo minilo. Poglejte svoje dosedanje življenje. Se je na koncu vedno vse uredilo? Verjetno se je, saj vas sicer ne bi bilo tu, kjer ste zdaj. Morda samo še ne vidite smisla za dogodke, ki se bo pokazal pozneje. Tudi izguba službe je lahko dolgoročno najboljše, kar se vam je zgodilo. In še to: tragični dogodki se navadno samo zgodijo, ne glede na našo čustveno udeleženost v njih.
Če torej različne oblike čustvovanja ne vplivajo na našo resničnost, je drama popolnoma odveč. Hkrati je naše čustvovanje pogosto edino v situaciji, kar lahko nadziramo in spreminjamo, zato se sploh spuščamo po čustvenem vrtiljaku. A ker je vnaprejšnje obremenjevanje odveč in si s čustveno dramo samo škodimo (stvarnosti pa s tem ne moremo spremeniti), si pomagamo tako, da spustimo negativna čustva, ki nas ovirajo.
Ko se težave vrstijo in nas potegnejo vase, pogosto pretirano dramatiziramo. V tem stanju, ko vidimo vse samo črno, pogosto verjamemo, da bo kriza tragično vplivala na naše življenje in sprožila nepopravljive posledice. Kako prepoznamo, ali samo pretiravamo in se čustveno preveč burno odzivamo ali se nam v resnici dogaja nekaj groznega?
Ker v kriznih trenutkih pogosto vidimo vse najstrašnejše in črno, pomaga, če si zamislimo obe skrajnosti, oba scenarija prihodnosti. Kako bi bilo, če bi se zgodilo najbolj grozno? In kako bi bilo, če bi se odvil najboljši scenarij? Drugi trik je, da si zamislimo svoje življenje čez deset let. Bo ta težava tedaj še vedno ključna ali se je ne bomo niti spomnili? Razmislite o podobnih trenutkih v življenju, ko ste se ujeli v dramatiziranje. Kolikokrat so temu res sledili tragični dogodki in izgube, kolikokrat pa se je pozneje izkazalo, da je šlo samo za vaš notranji proces, ki ni imel ničesar z resničnostjo?
Psihologi pravijo, da si lahko pomagate tudi tako, da poiščete varno točko v sebi ali v okolici. Tu se počutite varno, mirno in brezskrbno, ne glede na vihar, ki divja okoli vas. Veste, da je vse dobro in da bo sčasoma slabo minilo. Poglejte svoje dosedanje življenje. Se je na koncu vedno vse uredilo? Verjetno se je, saj vas sicer ne bi bilo tu, kjer ste zdaj. Morda samo še ne vidite smisla za dogodke, ki se bo pokazal pozneje. Tudi izguba službe je lahko dolgoročno najboljše, kar se vam je zgodilo. In še to: tragični dogodki se navadno samo zgodijo, ne glede na našo čustveno udeleženost v njih.
Če torej različne oblike čustvovanja ne vplivajo na našo resničnost, je drama popolnoma odveč. Hkrati je naše čustvovanje pogosto edino v situaciji, kar lahko nadziramo in spreminjamo, zato se sploh spuščamo po čustvenem vrtiljaku. A ker je vnaprejšnje obremenjevanje odveč in si s čustveno dramo samo škodimo (stvarnosti pa s tem ne moremo spremeniti), si pomagamo tako, da spustimo negativna čustva, ki nas ovirajo.
