Sanje moramo omejiti

Gotovo ste v študijskih letih verjeli, da lahko dosežete, kar koli želite. Zdelo se je, da ni meja za vašo kreativnost in prodornost. Toda dogodki se niso odvili v tisto smer. Pristali ste čisto drugje, kot ste si zamislili. Strokovnjaki trdijo, da to pomeni odraslost, in sicer oženje možnosti, idej in predstav v eno samo, ravno pot.

Svoje sanje moramo omejiti, ker je to potrebno in praktično, saj nam omogoča finančno trdnost in varnost. Odraslost pomeni dokončno oblikovanje, oklestenje naših romantičnih hrepenenj in ukrotitev spontanih nagibov naših instinktov - nič več nočnega veseljačenja in svobodne spolne prakse, zdaj se najprej pomisli na posledice ter preceni stopnjo tveganja. In še več kot to: kot odrasli naj bi celo uživali v tem omejevanju možnosti, preobrazbi v gotovost v življenju ter ustvarjanju reda. Zakaj torej odraslost tako pogosto zveni kot izdaja naših mladostnih upov in sanj? Psihologi pravijo, da na koncu pristanemo pri delu, ki zajema drugo najboljše znanje, sposobnost ali lastnost, ki jo premoremo in za katero smo usposobljeni, poklic, ki smo ga želeli takoj za svojo prvo izbiro. Razlog je, da tisto, kar smo si vedno želeli, ni bilo tudi najbolj praktično.

Dejstvo je, da nas naš mlajši jaz zasleduje skozi življenje, nenehno zahteva razlage za naše odločitve ter primerjanje sedanjosti z nekdanjimi scenariji. Dobra novica je, da so te nekdanje oblike nas samih pravzaprav tudi motivatorji za prihodnost. Brusijo nas ter nas preizkušajo, silijo in nam vztrajno prigovarjajo, po katerih ciljih naj sežemo.