Šest resničnih zgodb o duhovih, zaradi katerih nocoj ne boste spali

Tukaj je šest osebnih zgodb o duhovih oziroma srečanju z njimi, zaradi katerih boste morda začeli verjeti, da pa le nismo sami. Zapisali so jih pri thoughtcatalog.com.

Mož na podstrešju

Ko se je moja družina leta 1995 preselila v nov dom, smo vsi začutili čudne vibracije. V hiši je bilo nenavadno vzdušje in v nekaterih prostorih, kot je na primer spalnica mojih staršev, smo se počutili res neprijetno. Kot da bi bil težek zrak. Moj oče, ki nikoli ni verjel v duhove, tam sploh ni želel spati. Ampak prostor, ki me je najbolj prestrašil, pa je bilo naše podstrešje. Ko sem postala starejša, smo preuredili podstrešje v stanovanje, razdeljeno na tri predele: prvi del je bila večinoma shramba, v drugem delu je bila moja spalnica in tretji del je bila garderobna soba. In prav slednja mi nikoli ni dala miru. Imela je okna, ki so gledala na dovoz in glavno cesto, in vsakič, ko sem parkirala avto, sem se izogibala pogledati proti oknu, saj sem imela občutek, da bom srečal nekogaršnji pogled. Več tednov zapored sem se vsako noč zbujala okoli 2.00. Vedno sem imela občutek, kot da me nekdo opazuje iz tretje sobe, njegovo telo pa bo ravnokar pokukalo izza lesenega podboja. Vedela sem samo to, da je moški. To sem preprosto čutila.

Vse svoje izkušnje sem zadržala zase. Po približno enem letu sem se znašla v čudnem pogovoru z mamo. Moja mama je bila že od malih nog odprta glede svoje sposobnosti videti duhove. Ni se jih bala, je pa verjela vanje bolj kot povprečen človek. Neke noči, ko sva sedeli na njeni postelji, me je pogledala in vprašala: »Ali kdaj vidiš moškega v zgornjem nadstropju?« Spogledali sva se, nato sem jo vprašala: »Kakšnega moškega?« Nasmehnila se je in rekla: »Moškega, ki živi na podstrešju. Vidim ga vsakič, ko zapeljem na dovoz.«

Na pokopališču

Običajno sem bila edina v družini, ki je obiskovala grob svojih starih staršev. Moja tradicija je bila, da vsako veliko noč postavim kale – najljubše rože moje babice – na grob. Pred približno sedmimi leti sem nekaj dni po veliki noči pazila na svojega nečaka. Medtem ko sva bila zunaj, sem se ustavila na bencinski črpalki, da bi kupila rože za na grob. Ko sem se pripeljala na pokopališče, sem bila eden od morda dveh ali treh ljudi, ki so bili tam. Pograbila sem rože in svojega nečaka ter odšla na grob, se z dedkom in babico nekaj minut pogovarjala ter ju predstavila svojemu nečaku, ki je bil takrat star približno leto in pol. Pokopališče je bilo tiho. Ko sem ugotovila, da ima moj nečak mokro plenico, sem ga vzela v naročje in se začela vračati proti avtu. Ko sem ga nosila, se je nečak začel histerično smejati. Obrnila sem se in videla, da maha proti grobu ter da je prekrižal prste, skoraj kot da bi želel narediti pest. Spreletel me je srh, saj je natanko tako nam kot otrokom mahal dedek.

Nenavadno trkanje

Bile so poletne počitnice, stara sem bila približno 14 let. Moj oče je delal od doma, a je imel nekaj opravkov, zaradi katerih je moral ven. Živeli smo v zelo varni soseski, zato me je lahko brez skrbi za kakšno uro pustil samo. Medtem ko ga ni bilo, sem skočila pod tuš in si prižgala glasbo. Ni bilo nenavadno, da je moj oče potrkal na vrata kopalnice, če je glasba postajala preglasna ali če je moral uporabiti kopalnico. Ko sem že skoraj končala, sem slišala glasno trkanje. »Še malo!« sem zavpila in zapela preostanek skladbe, ki se je predvajala. Skočila sem iz tuša, se obrisala in oblekla ter odprla vrata kopalnice, da bi očetu povedala, da sem zunaj in je kopalnica zdaj njegova. Ni bilo odgovora. Pogledala sem v kuhinjo in v njegovo pisarno. Ni ga bilo tam. Pokukala sem skozi okno in videla, da njegovega avta ni na dovozu. Ko je prišel domov, sem ga vprašala, ali se je med svojimi opravki oglasil za nekaj minut doma in mi je povedal, da se ni.

Deset let pozneje sva bila z možem v hiši mojih staršev, medtem ko je bil oče v bolnišnici. Bila sem zunaj in se pogovarjala s sosedo, ko je mož zaslišal trkanje po vratih kopalnice. Očitno je zakričal, da je že skoraj končal. V hiši ni bilo nobenega.

Duhovi v hiši

Več kot dvajset let, kolikor sem živela doma, se v naši hiši nikoli nisem počutila udobno. Vsakič, ko sem se obrnila s hrbtom proti stopnicam, ki so vodile na podstrešje, sem občutila, da me nekdo gleda z vrha stopnic. Vsakič, ko sem stopila v spalnico svojih staršev, sem imel občutek, da se bodo vrata omare odprla kot v smešnem prizoru iz Poltergeista. V vsaki sobi je bil zrak neznosen. Nikoli se nisem počutil, kot da sem sama, tudi ko sem bil sama. Vedno sem čutila nevarnost. Tako je bilo, dokler moja mama ni umrla. Tistega jutra, ko nas je zapustila in so njeno telo odnesli iz hiše, se je v hiši prvič lahko dihalo. Kot da je popolnoma nova hiša. Še danes ne vem, ali je mamin duh zahteval, da tisti v hiši odidejo, ali je bila ona razlog, da so bili duhovi tam.

Cvetlično pregrinjalo

Moja mama je umrla približno mesec in pol pred 39. obletnico poroke. Takrat moj oče ni želel spati v njuni postelji, namesto tega se je odločil za počivalnik, ki ga je imel v spalnici. Spal je pokrit z zelo debelim in težkim cvetličnim pregrinjalom, ki je bilo preveč okorno, da bi ga lahko človek dolgo zadržal na sebi. Približno ob 6.00 se je zbudil, ker ga je zeblo. Pregrinjala ni bilo nikjer. Njegova dva psa sta spala ob njegovih nogah. Vstal je in odšel v jedilnico ter našel zloženo pregrinjalo, v katerem je bila velika vdolbina, kot da bi nekdo spal v njem. Čeprav bi bilo mogoče razumsko razložiti, da si ga je sredi noči za spanec izposodil pes, ni mogoče razložiti, kako je pregrinjalo prišlo v jedilnico, in še več, zakaj je bilo prav na mestu, kjer je umrla moja mama?

Balon

Z možem sva pakirala za dopust, ki sva si ga rezervirala na prvo obletnico maminega pogreba. Želela sva biti nekje drugje. Približno dva tedna prej sva šla na večerjo za valentinovo. Ko sva končala z jedjo, so mi v restavraciji dali balon v obliki srca, da ga odnesem s seboj domov. Balon, poln zraka, je visel v kotu najine dnevne sobe. Cirkulacija v najinem stanovanju ni ravno dobra, saj so po stanovanju razporejene le štiri prezračevalne odprtine. Stropi so visoki in okvir vrat najine spalnice je nizek, tako da morava vsak kos pohištva, ki ga prineseva ali odneseva, na tem delu res spustiti. Z možem sva bila v spalnici in razmišljala, kaj bi odnesla s seboj na potovanje, ko je bil balon nenadoma pri vratih. Dva tedna balona ni odneslo iz dnevne sobe in zdaj je nenadoma pri vratih, kot da bi ga nekdo držal. Oba sva se ustavila in strmela, ko se je balon sam spustil nižje proti tlom, da bi vstopil v spalnico in priplaval do okvirja postelje. »Dotakni se ga,« sem rekla, na kar je moj prestrašeni mož odgovoril: »Ti se ga dotakni!« Balon ni priplaval nazaj do stropa, ostal je v sredini, kot da bi ga nekdo držal.

»Kaj pa če je moja mama?« sem vprašala moža. Pogledal je balon in rekel: »Margaret, če si to ti, nama prinesi balon.« Balon je v trenutku priplaval do moje glave. Imam celo fotografije, ki to dokazujejo.  

Približno petnajst minut kasneje, ko sva se spet osredotočila na pakiranje, sem pogledala balon. Bil  je na moji nočni omarici poleg uokvirjene fotografije. »Všeč mi je, kar si naredil z balonom,« sem rekla možu. Pogledal me je in rekel: »Nisem se ga dotaknil.«