DELO NA SEBI
Škodljive duhovne prakse
Ni dovolj, da ste pozitivni, če ne rešujete svojih težav. Izogibanje odgovornosti ter večvrednostni kompleks nista duhovna.
Odpri galerijo
Najti morate pravo razmerje med duhovnostjo in razumom. FOTO: Guliver/Getty Images
Da bi se izognili soočanju z neprijetnimi čustvi, nezaceljenimi ranami in svojimi osnovnimi čustvenimi in psihološkimi potrebami, se lahko zatekate v duhovne prakse in prepričanja. Taki ljudje se umaknejo v svoj nerealni poduhovljeni svet, obiskujejo eno delavnico za drugo in so popolnoma odzemljeni.
Pretirano so navezani na tehnike in rituale, čustveno otopeli, pretiravajo s pozitivnostjo, sočutjem in sprejemanjem vsega, ohlapne meje imajo z drugimi, gojijo pokroviteljski odnos do njihove negativne drže ter živijo v iluziji, da so duhovno bolj razviti.
Če imate večvrednostni kompleks in ste bolj razsvetljeni kot drugi, ste se ujeli v past lastnega ega, ki vam onemogoča, da bi začutili resnično povezanost vsega in vseh v vesolju. Znebite se ga! Pazite tudi, da duhovnosti ne uporabljate za izgovor, da vam ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Duhovnost namreč ni potuha za neodgovornost in nezanesljivost!
Zamislite se, če pogosto govorite, da je, kot je, da vesolje že ve, kaj dela, da se vse dogaja z razlogom in da bo vesolje že poskrbelo za vas, medtem ko ležite na kavču. Resno se vzemite v roke, če zamujate, ste nezanesljivi, nenehno brez denarja in plavate po zraku. Enako če označujete vse, ki imajo težave z vašim vedenjem, za duhovno nerazvite.
Ne vpisujte se na delavnice, ker so moderne ali če sodite druge. Če stojite za drugimi in jim solite pamet, da morajo predelati svojo jezo, hkrati pa si mislite, da bi se lahko izognili drami, če bi bili bolj razsvetljeni – tako kot ste vi. Pogosto je to način izogibanja resnim temam, s katerimi bi se morali ukvarjati. Že Buda je poudarjal, da se ne smemo oklepati jeze – občutimo jo in izrazimo, če je treba. Nikakor namreč ne drži, da je jeza znak, da nismo poduhovljeni. Je naravno človeško čustvo, ki je v mnogih situacijah popolnoma upravičeno. Pogosto kaže, da moramo nekaj razčistiti s sabo ali z drugimi.
Če v resnici ne razumete duhovnih načel, pa seveda zatirate vsa neduhovna čustva in poveličujete duhovna ter ste navzven vedno umirjeni in sočutni, čeprav v vas vre vulkan in se zdi vaše vedenje vsem okoli vas umetno in prisiljeno. Tudi če delate na sebi, ste lahko osamljeni, depresivni, tesnobni ali prestrašeni. Poduhovljenost ne pomeni, da se prepričujete, da česa ne čutite in nenehno lebdite na belem oblačku. Še vedno boste kdaj trpeli, zato bodite odkriti do sebe. Priznajte si resnico in se ukvarjajte s problematikami.
Napaka je tudi pretirano poudarjanje pozitivnosti, da bi se izognili težavam v svojem življenju in svetu, svojim strahovom in ranam. Temne in težke plati življenja ne izginejo same, samo ker jih ignoriramo. Ogromno stvari je treba rešiti, ne pa spustiti iz rok in biti pozitiven do njih. Vzdržujte ravnotežje med zdravo mero optimizma in soočanjem z izzivi.
Pazite, da se ne znajdete v težavah zaradi pretirane tolerance in sočutja. Če verjamete, da je svet lep, čist in sočuten kraj, kjer so vsi dobri in lahko vsem zaupate, ste pretirano zaupljivi in naivni, ne pa duhovni. Prepričani ste, da bodo vsi dobri do vas, če boste prijazni z njimi. Stopite na realna tla, preden se spravite v resne težave in vas bodo drugi prinašali naokoli. Premislite, komu lahko zaupate.
Poleg tega se ne izogibajte denarju in materialnemu uspehu. Mnogo duhovnežev namreč goji prepričanje, da ni duhovno biti bogat, ampak je plemenito in razsvetljeno živeti skromno in revno. Zato si sami sabotirajo priložnosti za materialni uspeh, ker denar povezujejo s pohlepom in nečistostjo. Seveda je prepričanje napačno. Noben bog ali vesolje ne želita, da trpite in ste ubogi. Zapomnite si, da ni samo po sebi nič narobe, če si želite zaslužiti. Denar je pravzaprav odlično orodje za duhovno delo.
Pretirano so navezani na tehnike in rituale, čustveno otopeli, pretiravajo s pozitivnostjo, sočutjem in sprejemanjem vsega, ohlapne meje imajo z drugimi, gojijo pokroviteljski odnos do njihove negativne drže ter živijo v iluziji, da so duhovno bolj razviti.
Najti morate pravo razmerje med duhovnostjo in razumom. FOTO: Guliver/Getty Images
Če imate večvrednostni kompleks in ste bolj razsvetljeni kot drugi, ste se ujeli v past lastnega ega, ki vam onemogoča, da bi začutili resnično povezanost vsega in vseh v vesolju. Znebite se ga! Pazite tudi, da duhovnosti ne uporabljate za izgovor, da vam ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Duhovnost namreč ni potuha za neodgovornost in nezanesljivost!
Zamislite se, če pogosto govorite, da je, kot je, da vesolje že ve, kaj dela, da se vse dogaja z razlogom in da bo vesolje že poskrbelo za vas, medtem ko ležite na kavču. Resno se vzemite v roke, če zamujate, ste nezanesljivi, nenehno brez denarja in plavate po zraku. Enako če označujete vse, ki imajo težave z vašim vedenjem, za duhovno nerazvite.
Zatiranje neduhovnih čustev
Ne vpisujte se na delavnice, ker so moderne ali če sodite druge. Če stojite za drugimi in jim solite pamet, da morajo predelati svojo jezo, hkrati pa si mislite, da bi se lahko izognili drami, če bi bili bolj razsvetljeni – tako kot ste vi. Pogosto je to način izogibanja resnim temam, s katerimi bi se morali ukvarjati. Že Buda je poudarjal, da se ne smemo oklepati jeze – občutimo jo in izrazimo, če je treba. Nikakor namreč ne drži, da je jeza znak, da nismo poduhovljeni. Je naravno človeško čustvo, ki je v mnogih situacijah popolnoma upravičeno. Pogosto kaže, da moramo nekaj razčistiti s sabo ali z drugimi.
Če v resnici ne razumete duhovnih načel, pa seveda zatirate vsa neduhovna čustva in poveličujete duhovna ter ste navzven vedno umirjeni in sočutni, čeprav v vas vre vulkan in se zdi vaše vedenje vsem okoli vas umetno in prisiljeno. Tudi če delate na sebi, ste lahko osamljeni, depresivni, tesnobni ali prestrašeni. Poduhovljenost ne pomeni, da se prepričujete, da česa ne čutite in nenehno lebdite na belem oblačku. Še vedno boste kdaj trpeli, zato bodite odkriti do sebe. Priznajte si resnico in se ukvarjajte s problematikami.
Napaka je tudi pretirano poudarjanje pozitivnosti, da bi se izognili težavam v svojem življenju in svetu, svojim strahovom in ranam. Temne in težke plati življenja ne izginejo same, samo ker jih ignoriramo. Ogromno stvari je treba rešiti, ne pa spustiti iz rok in biti pozitiven do njih. Vzdržujte ravnotežje med zdravo mero optimizma in soočanjem z izzivi.
Duhovni ali naivni?
Pazite, da se ne znajdete v težavah zaradi pretirane tolerance in sočutja. Če verjamete, da je svet lep, čist in sočuten kraj, kjer so vsi dobri in lahko vsem zaupate, ste pretirano zaupljivi in naivni, ne pa duhovni. Prepričani ste, da bodo vsi dobri do vas, če boste prijazni z njimi. Stopite na realna tla, preden se spravite v resne težave in vas bodo drugi prinašali naokoli. Premislite, komu lahko zaupate.
Vzvišenost in večvrednostni kompleks, ker ste duhovni, drugi pa ne, sta pogosta napaka. FOTO: Guliver/Getty Images
Poleg tega se ne izogibajte denarju in materialnemu uspehu. Mnogo duhovnežev namreč goji prepričanje, da ni duhovno biti bogat, ampak je plemenito in razsvetljeno živeti skromno in revno. Zato si sami sabotirajo priložnosti za materialni uspeh, ker denar povezujejo s pohlepom in nečistostjo. Seveda je prepričanje napačno. Noben bog ali vesolje ne želita, da trpite in ste ubogi. Zapomnite si, da ni samo po sebi nič narobe, če si želite zaslužiti. Denar je pravzaprav odlično orodje za duhovno delo.
