PREROKBA
Skrivnostna naključja nas usmerijo k usodi
Starodavni perujski rokopis razkriva nauke za duhovni razvoj. Vsako spoznanje mora človek odkriti sam in na različne načine.
Odpri galerijo
Junaki knjige odkrivajo spoznanja na pustolovščini po perujskem pragozdu. FOTOgrafiji: Guliver/Getty Images
Knjižna uspešnica Jamesa Redfielda, ki je prvič izšla pred 25 leti, se je izkazala za zemljevid duhovnega razvoja človeštva. V njej razodeva spoznanja o življenju, skrita v starem rokopisu iz perujskih pragozdov, ki temeljijo na starodavni modrosti in napovedujejo, kaj se bo zgodilo v prihodnjih letih.
Rokopis naj bi bil iz leta 600 pr. n. št. in napovedoval preobrazbo človeške družbe ter duhovne zavesti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Zapisanih je devet spoznanj in še dodatno deseto, vsako pa naj bi skozi življenje odkrivali sami, ko enkrat stopimo na pot duhovnega razvoja.
Prva duhovna resnica govori o tem, da se posameznikova preobrazba začne z globokim občutkom nemira, iskanjem nečesa, prebliski drugačnega doživljanja, s trenutki, ki se nam zdijo drugačni, intenzivnejši in navdihujoči. Toda ko občutek mine, se vrne nezadovoljstvo in se nadaljuje običajno življenje.
Dotika se tudi odnosov in opozarja na sebičnost, ki vlada v družbi. Svari pred zahtevami ega v medosebnih odnosih, ko želita partnerja vsiliti svoj svet drug drugemu in si podrediti drugega. Začnejo se odvijati t. i. bitke za premoč, zaradi katerih razpadajo odnosi. Toda vse to je, piše Redfield, le prvi korak duhovnega prebujenja.
Prvo spoznanje namreč usvojimo, ko se začnemo zavedati naključij v svojem življenju. Najbrž se je že vsakomur zgodilo, da je dobil kakšen preblisk ali intuitivni namig, da bi moral nekaj storiti, nato pa je nenadoma nekoga srečal, o tem nekaj prebral ali ga je kaj drugega vodilo v tisto smer.
Na trenutni stopnji zavesti smo se že navadili prepoznavati, sprejemati in upoštevati taka naključja, pred 25 leti pa so nas še pretresala.
Zdela so se nam usojena, kot bi naše življenje vodila nevidna sila, ob tem pa nas je spremljal občutek skrivnosti in vznemirjenja, ob katerih smo se počutili bolj žive, zato smo se trudili, da bi ga nenehno obujali. S prebujanjem vse več ljudi bo na neki točki dosežena določena raven, ki jo imenujemo kritična masa.
Drugo spoznanje ponuja drugačen pogled na zgodovino in pravi, da lahko šele ko dojamemo celotno resničnost ljudi, ki so živeli pred nami, uvidimo, zakaj gledamo na svet, kot gledamo. Če bi denimo živeli v srednjem veku, bi resničnost določali cerkveni dostojanstveniki, v središču katere bi bila njihova zamisel o božjem načrtu za človeštvo.
Odločali bi o tem, kaj delate prav ali narobe, kar vodi v večno pogubljenje ali odrešenje. V 14. in 15. stoletju se je ta pogled na svet začel sesuvati z reformacijo. Ker se popolnoma spreminja pogled na resničnost ljudi, začnejo dvomiti o vsem, kar prinaša negotovost, saj ni več zunanje avtoritete, ki določa, kako in kaj.
S tem smo se oddaljili tudi od razumevanja boga. Popolnoma smo se izgubili v ustvarjanju posvetne in gospodarske varnosti, da bi nadomestili duhovno, ki smo jo izgubili. Vprašanje, zakaj sploh živimo, smo postopoma odrinili in potlačili. Prizadevanje za lagodnejše preživetje je samo od sebe postalo edini razlog življenja, pozabili pa smo, da še vedno ne vemo, čemu živeti. Ljudje so obsedeni z delom, obolevajo zaradi stresa, živijo v rutini in se ne morejo umiriti.
Drugo spoznanje tako opozarja, naj ne presojamo svoje kulture le iz svojega zornega kota, temveč z upoštevanjem celotnega tisočletja. Razodeva nam namreč našo obsedenost z gospodarskim in materialnim napredkom in nas dviga nadnjo. Čas je, da se prebudimo. Ozaveščanje je nujno, saj smo na prelomni točki naše civilizacije.
Če ima človek dovolj energije, se mu začnejo naključni dogodki v življenju dosledno ponavljati. O povezovanju z energijo govorijo vsa celestinska spoznanja. Vsako spoznanje pa moraš odkriti sam in na različne načine. Kar zgodijo se nam, ni dovolj in nič ne pomaga, če nam jih kdo pojasnjuje ali beremo o njih, pravi avtor. Odkrivati jih mora vsak sam prek svojih življenjskih izkušenj.
Junaki knjige odkrivajo spoznanja na pustolovščini po perujskem pragozdu. FOTOgrafiji: Guliver/Getty Images
Rokopis naj bi bil iz leta 600 pr. n. št. in napovedoval preobrazbo človeške družbe ter duhovne zavesti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Zapisanih je devet spoznanj in še dodatno deseto, vsako pa naj bi skozi življenje odkrivali sami, ko enkrat stopimo na pot duhovnega razvoja.
Zavedanje naključij
Prva duhovna resnica govori o tem, da se posameznikova preobrazba začne z globokim občutkom nemira, iskanjem nečesa, prebliski drugačnega doživljanja, s trenutki, ki se nam zdijo drugačni, intenzivnejši in navdihujoči. Toda ko občutek mine, se vrne nezadovoljstvo in se nadaljuje običajno življenje.
Dotika se tudi odnosov in opozarja na sebičnost, ki vlada v družbi. Svari pred zahtevami ega v medosebnih odnosih, ko želita partnerja vsiliti svoj svet drug drugemu in si podrediti drugega. Začnejo se odvijati t. i. bitke za premoč, zaradi katerih razpadajo odnosi. Toda vse to je, piše Redfield, le prvi korak duhovnega prebujenja.
Prvo spoznanje namreč usvojimo, ko se začnemo zavedati naključij v svojem življenju. Najbrž se je že vsakomur zgodilo, da je dobil kakšen preblisk ali intuitivni namig, da bi moral nekaj storiti, nato pa je nenadoma nekoga srečal, o tem nekaj prebral ali ga je kaj drugega vodilo v tisto smer.
Na trenutni stopnji zavesti smo se že navadili prepoznavati, sprejemati in upoštevati taka naključja, pred 25 leti pa so nas še pretresala.
Zdela so se nam usojena, kot bi naše življenje vodila nevidna sila, ob tem pa nas je spremljal občutek skrivnosti in vznemirjenja, ob katerih smo se počutili bolj žive, zato smo se trudili, da bi ga nenehno obujali. S prebujanjem vse več ljudi bo na neki točki dosežena določena raven, ki jo imenujemo kritična masa.
Čemu živimo?
Drugo spoznanje ponuja drugačen pogled na zgodovino in pravi, da lahko šele ko dojamemo celotno resničnost ljudi, ki so živeli pred nami, uvidimo, zakaj gledamo na svet, kot gledamo. Če bi denimo živeli v srednjem veku, bi resničnost določali cerkveni dostojanstveniki, v središču katere bi bila njihova zamisel o božjem načrtu za človeštvo.
Odločali bi o tem, kaj delate prav ali narobe, kar vodi v večno pogubljenje ali odrešenje. V 14. in 15. stoletju se je ta pogled na svet začel sesuvati z reformacijo. Ker se popolnoma spreminja pogled na resničnost ljudi, začnejo dvomiti o vsem, kar prinaša negotovost, saj ni več zunanje avtoritete, ki določa, kako in kaj.
S tem smo se oddaljili tudi od razumevanja boga. Popolnoma smo se izgubili v ustvarjanju posvetne in gospodarske varnosti, da bi nadomestili duhovno, ki smo jo izgubili. Vprašanje, zakaj sploh živimo, smo postopoma odrinili in potlačili. Prizadevanje za lagodnejše preživetje je samo od sebe postalo edini razlog življenja, pozabili pa smo, da še vedno ne vemo, čemu živeti. Ljudje so obsedeni z delom, obolevajo zaradi stresa, živijo v rutini in se ne morejo umiriti.
Drugo spoznanje tako opozarja, naj ne presojamo svoje kulture le iz svojega zornega kota, temveč z upoštevanjem celotnega tisočletja. Razodeva nam namreč našo obsedenost z gospodarskim in materialnim napredkom in nas dviga nadnjo. Čas je, da se prebudimo. Ozaveščanje je nujno, saj smo na prelomni točki naše civilizacije.
Stari perujski rokopis naj bi vseboval devet duhovnih spoznanj, ki so že pred 25 leti napovedovala duhovno evolucijo človeštva.
Če ima človek dovolj energije, se mu začnejo naključni dogodki v življenju dosledno ponavljati. O povezovanju z energijo govorijo vsa celestinska spoznanja. Vsako spoznanje pa moraš odkriti sam in na različne načine. Kar zgodijo se nam, ni dovolj in nič ne pomaga, če nam jih kdo pojasnjuje ali beremo o njih, pravi avtor. Odkrivati jih mora vsak sam prek svojih življenjskih izkušenj.
