Smo ustvarjalci ali le opazovalci?
Indijanski poglavar je zakonodajalce v Washingtonu opozoril, da bo imelo uničenje severnoameriške divjine posledice, ki bodo segale precej dlje od tedanjega časa in bodo ogrožale preživetje prihodnjih generacij, pravi duhovni raziskovalec Gregg Braden. Z globokoumno modrostjo je poglavar domnevno dejal: »Človek ni spletel mreže življenja, saj je zgolj ena izmed njenih niti. Kar koli naredi mreži, naredi tudi samemu sebi.«
Pravzaprav je govoril o tistem, kar Braden imenuje božanska matrica. Kot del vsega, kar obstaja, smo tudi sami v nenehni interakciji z vsem drugim. »V tej kozmični izmenjavi naši občutki, čustva, molitve in prepričanja vsak trenutek predstavljajo naše nagovarjanje vesolja. Vse, od vitalnosti našega telesa do miru na svetu, predstavlja odgovor vesolja,« je povedal in dodal, da smo tako 'katalizatorji' dogodkov v svojem življenju kot tudi tisti, ki 'doživljajo', kar ustvarimo. »Smo 'del vesolja, ki je še v nastajanju'. V tej nedokončani kreaciji predstavljamo 'majcene zaplate vesolja, ki gledajo same sebe in same sebe tudi gradijo'.«
Pri tem je pomembno, na kaj se osredotočimo, saj je to del kreacije. Smo torej hkrati pasivni opazovalci in mogočni ustvarjalci. Dejanje osredotočenja naše zavesti je dejanje kreacije. Zavest ustvarja, poudarja. Naše gledanje s pričakovanjem, da nekaj obstaja, je sila, ki za nas ustvari nekaj, kar lahko vidimo.
Stanje zavesti
Koliko moči imamo torej, da spremenimo svoj svet? Kvantni fiziki menijo, da vse, kar doživljamo – dobesedno vse, kar se nam zgodi ali mi ustvarimo –, predstavlja produkt naše zavesti in nič drugega. Da so čudeži v naših življenjih le naša zmožnost, da z domišljijo uporabljamo to razumevanje. »Živimo v obdobju, ko je povsem preprosto svet pojmovati kot ločen na 'njih' in 'nas' ter se spraševati, kako se lahko slabe stvari pripetijo dobrim ljudem. A če obstaja enotno polje energije, ki povezuje vse v našem svetu, ne more obstajati naša stran in njihova stran, temveč samo mi. Celo z državnimi voditelji, ki smo se jih sčasoma naučili bati in sovražiti, smo povezani prek polja zavesti, ki predstavlja inkubator za našo resničnost. Skupaj ustvarimo ozdravitev in trpljenje, mir ali vojno. To je morda najteže razumljiva posledica, ki nam jo prikazuje nova znanost. Hkrati je morda tudi izvor našega največjega ozdravljenja in preživetja,« izpostavlja Braden.
Tako je morda največja zmota v našem svetovnem nazoru, da za vrhunce in padce v življenju iščemo zunanje razloge. »Zagotovo obstajajo vzroki in posledice, ki lahko vodijo k vsakodnevnim dogodkom, vendar ti izvirajo iz časa in mesta, ki se zdita popolnoma ločena od tistega trenutka,« pravi. Največja zabloda človeka je torej njegovo prepričanje, da obstajajo drugi vzroki kot njegovo lastno stanje zavesti.
