Sočutje namesto obsojanja

Ameriška duhovna učiteljica Gabrielle Bernstein o tem piše v knjigi Razstrupite se obsojanja (založba Gnostica). Ko je opazila, da obsojamo na vsakem koraku, se je odločila, da bo opravila s tem svojim vzorcem, ki nas ločuje od ljubezni in enosti. Ko podajate sodbe o drugih, se namreč ne zavedate, da se za njimi skriva vaš ego, ki vas želi postaviti v večvredni položaj do obsojanega, da bi se počutili bolje v svoji koži.

»Ko sodimo druge, hitro dobimo občutek, da imamo prav, kar je zanesljivo majhna bergla, kadar se počutimo prizadete, negotove ali ranljive,« pravi. Ego nas želi zaščititi pred bolečino, in ko doživimo občutek nepopolnosti, poskušamo najti olajšanje tako, da projiciramo krivdo na nekoga drugega. Projekcije se v odnosih sicer pogosto dogajajo, opozarja: »Kogar koli imate za posebnega in ga postavljate na piedestal, vas bo na neki način neizbežno razočaral. Njegov ego se bo vedno izražal, kar je povsem človeško. Ostali boste frustrirani in osamljeni. Kot odgovor na to boste osebo obsojali, da ni taka, kot ste mislili ali upali, da je. Toda ko vaš vzor pade, padete z njim. Kadar koli mislimo, da je nekdo vir naše sreče ali bolečine, na koncu projiciramo svojo krivdo nanj in začnemo krog obsojanja.«

Tudi če živimo duhovno, nas obdaja družba ločenosti in polarnosti, ki zanemarja naše notranje bitje ter nas spodbuja, da postanemo obsedeni z zunanjo predstavo tistega, kar mislimo, da smo. Ko ne dosegamo popolnosti, nas prevzame nelagodje. A namesto da bi se obrnili navznoter, premagujemo stisko tako, da opravljamo – kar preusmeri našo pozornost. Osvobodimo se lahko le tako, da se začnemo zavedati svojega početja ter smo pripravljeni pozdraviti svojo bolečino.

Spremenite pogled

Najprej si morate priznati, da obsojate, sprejeti negativna čustva, jih spustiti ter spremeniti pogled na ljudi, ki ste jih obsojali, ter ne projicirati starih izkušenj na sedanje okoliščine. »Vadite, da vidite nekoga, kot bi ga videli prvič, saj ga s tem osvobodite napačne projekcije in napačnih prepričanj, ki vas ločujejo. Ne glejte drugih skozi preteklost, ampak kot bitja, ki kličejo po ljubezni,« pravi. »Svoje obsojanje začnemo zdraviti, ko sprejmemo, da so vsi ljudje naši učitelji v razredu, ki je naše življenje. Potem lahko drugače pogledamo na situacijo.« Pozorni moramo biti na to, kdaj se v naše misli prikrade ego. Ko delujemo s sočutjem, sprejemanjem in odpuščanjem, se nam samodejno dvigne vibracija in izhajamo iz ljubezni, ne več iz strahu in krivde.
Bernsteinova priporoča, da si napišete štiri stolpce z naslovi »Kaj ali koga obsojam?«, »Kako se ob obsojanju počutim?«, »Zakaj se počutim upravičenega do obsojanja?«, »Kateri trenutek v mojem življenju je sprožil, da sem se počutil upravičenega do obsojanja?«. Ko sestavite seznam obtožb, premislite in odgovorite na naslednja vprašanja: »Ali v vašem obnašanju tiči kakšen vzorec? Kako se počutite ob priznanju, da obsojate? Se obsojate zaradi obsojanja? Ali čutite olajšanje, ko pogledate na svoje obsojanje? Vam je neprijetno pogledati, kaj počnete?« Nato predlaga, da se naravnate na energijo sprejemanja in spuščanja tako, da izrečete prošnjo: »Danes ne bom obsojal/-a ničesar, kar se pojavi.« S tem se zavežete, da boste zavestno povezali svoje misli z ljubeznijo in pustili, da vas vodijo vaši vodniki. Najbolj ljubeča stvar, ki jo lahko naredimo v odnosih, je, da človeka sprejmemo takega, kot je, ne da bi ga poskušali spremeniti. »Tudi vaša nepoklicana pomoč je način nadziranja in obsojanja,« pravi. »Seveda ni lahko sprejeti nekoga, ko mislimo, da sprejema slabe odločitve. A tako kot mi imajo tudi drugi sistem vodenja, ki jim pomaga, da se usmerijo tja, kamor je najbolje zanje. Kadar sebi pripišemo odgovornost za srečo nekoga drugega, ga lahko prikrajšamo za priložnost, da bi dosegel dno. Namesto da jim želimo preprečiti padec, raje prosimo, naj bo njihova izkušnja čim bolj nežna, podprta z jasnim duhovnim vodstvom.«