Sočutje temelji na lastnih čustvih
Sočutje je sposobnost vživljanja v položaj drugega ter razumevanje njegovih čustev, želja, misli in dejanj. Ljudje, ki občutijo empatijo, resnično razumejo in si predstavljajo trpljenje drugega človeka, v nasprotju s tistimi, ki sicer razumejo, da drugi trpi, a takega gorja sami nikoli niso izkusili in si v resnici ne predstavljajo, kaj pomeni trpeti.
Zmožnost sočutja je prirojena – nevrologi pravijo, da se pri normalni osebi začne razvijati pri dveh letih in se dokončno razvije v poznih najstniških letih –, a se, odvisno od razvoja otroka, lahko tudi ustavi.
Sočutje se kaže v sposobnosti poistovetenja s čustvi drugih. Sposobnost empatije je neposredno odvisna od sposobnosti občutenja lastnih čustev in njihovega prepoznavanja. Če določenega čustva nikoli niste občutili, boste težje razumeli, kako se počuti oseba, ki jo to čustvo navdaja. Če nikoli niste izkusili izgube bližnjega, ne morete vedeti, kako močno čustvo je to. Če niste bili nikoli zaljubljeni, ne boste razumeli moči ljubezni. In če nikoli niste bili ljubosumni ali zagrenjeni, teh čustev ne boste zares razumeli.
Če hočemo empatijo izkusiti
Branje o določenem čustvu in intelektualno vedenje o njem je nekaj drugega, kot če čustvo res izkusimo. Morda so zato najboljši terapevti tisti, ki so doživeli določene stvari. Če se nekdo z drugimi ne more povezati, vzrok verjetno tiči v tem, da ni številnih čustev sam nikoli izkusil, prepoznal in sprejel. Če ste bili na primer ustrahovani, boste veliko lažje našli stik z nekom, ki je bil tudi ustrahovan. Prirojena čustvena inteligenca nam daje sposobnost, da si hitro prikličemo v spomin situacijo in ustvarimo asociacije, ko se z ustrahovanjem ponovno srečamo. To nam omogoča, da čustva podoživimo in da vodijo naše razmišljanje in dejanja. Pogosto so ljudje, ki gredo skozi hude čustvene izkušnje in jih premagajo, motivirani, da empatijo uporabljajo ne samo za vživljanje v čustva drugih, ampak tudi za pomoč tistim, ki se v življenju spopadajo s podobnimi težavami.
Če hočemo empatijo izkusiti, moramo biti najprej sposobni sami izkusiti široko paleto čustev. Brez samozavedanja ali čustvene ozaveščenosti smo sposobni le malo empatije. Ta je še en temeljni element čustvene inteligence in prvi pogoj za sočutje do drugih. Tisti, ki znajo prepoznavati čustva drugih in druge prepričati, da se odzovejo na želen način, so dokazano uspešnejši na poklicnem področju in v družbenem življenju.
Empatijo lahko pokažemo s potrjevanjem čustva z izjavami, kot so: »Popolnoma razumem, da te to jezi!« Ali pa: »Razumem, da te je to potrlo.« Sočutje lahko pokažemo tudi s telesnim gibom, na primer z objemom ali dotikom. Ob tem ne smemo pozabiti, da čeprav o empatiji govorimo večinoma v povezavi z bolečimi čustvi, se nanaša tudi na pozitivna, kot so uspeh, izpolnjenost, ponos. Prav tako je izraz empatije odobravanje ali objem, kadar vemo, da je nekdo v stiski.
