Sonce v izgonu

Sonce je v izgonu, ko se potepa po vodnarju. Temu znamenju manjka srčnosti. V njem je veliko občutka za skupno, družbeno, a zelo velikokrat za ceno tega, da spontano ne prisluhne lastnemu utripu. Ko čutimo srce, nam ni težko prevzeti vloge vodje, organizirati, oblikovati, popeljati ljudi naprej. Razum, ki je glavno vodilo vodnarja, pa naj bo še tako oster, pa je manipulativen in lahko zakrije svoje slabe motive. Če izgubi stik s tem spontanim, pogumnim, notranjim delom sebe, ki mu jasno kaže, kam je treba iti, se izgublja v idejah, idealih, predstavah, inovacijah, zamislih, skače iz enega teoretičnega pravila v drugo, ne zna pa obstati in čutiti v sebi, kaj je pravi korak. Ne najde stika s svojim središčem.

Ljudje s Soncem v vodnarju imajo zelo močno krizo identitete, saj ne znajo dobro čutiti, kdo so, svojo identiteto si pomagajo najti tako, da se zavežejo ali določeni skupini ali nekim idealom, idejam, predstavam, da laže zakrijejo pred seboj pomanjkanje sebe, ki ga doživljajo na vsakem koraku. Včasih se lahko pri njih razvije navidezno premočan ego, prevelika želja biti nekaj posebnega. A le če je kriza identitete dovolj močna, se lahko rodi potreba najti sebe, začutiti notranji utrip, si dovoliti delovati spontano, zaupati vase. Soočenje s pomanjkanjem identitete se lahko pokaže, ko dolgo potuješ s skupino, s katero nimaš nič več skupnega; ali se zavedaš škode, ki ti jo je naredila trda intelektualna zavezanost določeni ideji, predstavi, stranki, inovaciji. Čutiš, da ti razum ni koristil, da te je odpeljal na neželeno področje. Šele ko se življenje dovolj zatrese in se zaveš nadomestkov pristne identitete, se kot idealist zrušiš na tla. Toda če si dovoliš trpljenje tovrstnega soočanja, greš pogumno skozi to notranjo nevihto, se lahko rodi v tebi pristen občutek o sebi. Pokaže se ti, kdo si, ko ne pripadaš ideologiji, filozofiji, skupini, prijateljem … Kaj ostane, ko lažni jaz propade, ko se vse teorije, v katere si verjel, pokažejo kot praktično neuporabne ali celo škodljive, ko se vse sfiži? V tej bolečini se rodi globok občutek sebe. In ko iz te nove stabilnosti začutiš svoje srce, otroško živost, lahko vse intelektualne in družbene talente izkoristiš za vodenje, usmerjanje, osvetljevanje poti tudi drugim.

Na neki točki se, če imajo vodnarji srečo, torej zruši njihov z intelektom zgrajeni jaz, rodi pa se utrip, ki postopoma otopli bitje, mu doda nekaj več spontanosti in živosti, srčnosti in veselosti. Srce in razum si podata roke in se učita sodelovati, zavedajo se terorja, ki ga je imel razum nad srcem, ter tudi posledic takšnega nagnjenja.