ODNOSI
Sorodna duša in duša dvojčica
Nekateri odnosi so nam usojeni, a se vseeno končajo z bolečino.
Odpri galerijo
Zaradi našega duhovnega razvoja se tudi naša romantična razmerja spreminjajo. Ko je naša zavest na višjem nivoju, se ne zadovoljimo več z odnosi, kakršne smo sklepali v mladosti in so se bolj ujemali s pričakovanji okolice in vzgojo kot z našimi potrebami.
Vse je odvisno od tega, česa se učimo kot duša. V nekaterih inkarnacijah ne srečamo niti sorodne duše niti duše dvojčice ali karmičnega partnerja, v drugih lahko vse tri. Toda največkrat šele po koncu razmerja ugotovimo, za kateri odnos je šlo.
Najpogostejši so karmični odnosi, ki nas učijo lekcij, ki se jih nismo naučili v preteklem življenju. Takšne zveze so težavne, saj spreminjajo naš način delovanja. Skupni imenovalec karmičnih odnosov je, da ne delujejo, ne glede na vloženi trud, saj to tudi ni njihov namen. Ni namreč mišljeno, da ostanemo skupaj s karmičnim partnerjem. Nauči nas lekcijo, potem pa odide. Morda je to težko sprejeti, a v ozadju pogosto delujejo silnice, ki nimajo kaj dosti skupnega z ljubeznijo in kompatibilnostjo. Najhuje je, če se oklepamo takega odnosa za vsako ceno.
Ko predelamo svoj niz karmičnih partnerjev, je na vrsti ljubezen s sorodno dušo. Zdi se, da je to najboljša oblika partnerskega odnosa – preprosta in zadovoljujoča. Pogosto se poročimo s svojo sorodno dušo, saj smo z njo povezani na edinstven način in se ob njej dobro počutimo. Seveda pa to ne pomeni, da se ne srečujemo z izzivi. Toda lekcije v tovrstnih odnosih so drugačne, sprožajo učenje o naši lastni vrednosti, strahovih itd., namesto da bi nas ranile.
S sorodno dušo čutimo povezanost, kot bi se poznali od nekdaj. Ključna razlika v primerjavi s karmičnimi lekcijami je, da se tu ukvarjamo sami s sabo, ne pa z urejanjem samega odnosa. Pomagajo se nam razvijati in rasti. Sorodne duše so ljudje, ki jim je najbolj mar za nas, medtem ko se karmični ljubimci ukvarjajo samo s sabo in svojimi potrebami.
Še nekaj globljega pa je povezava z dušo dvojčico. To ni le mit v duhovnih krogih – pravzaprav se jih vedno več najde kot posledica dviganja ravni zavesti človeštva. Zveza z dušo dvojčico je mešanica izkušenj karmičnega partnerstva in sorodnosti, ki še močneje izzove naš ego. Ne gre namreč za nekoga, s katerim smo povezani na ravni duše, ampak z njim celo delimo del duše. Duši dvojčici naj bi bili namreč dva ločena plamena istega vira, ki sta razdeljena na dve telesi.
Ko jih srečamo, doživimo učinek ogledala – vse, kar smo v življenju zanikali, je kar naenkrat pred nami. Soočijo nas z vsakim strahom, zahtevami ega … Ne srečamo se vsi s svojo dušo dvojčico, a če se, je to ljubezen za vedno. Kar pa ne pomeni, da se ne bo pojavilo nekaj izzivov in strahov, želje po begu in lovu, odvisno od duhovnega razvoja obeh. Ne glede na vse pa se v takem odnosu vedno pobotamo in ostanemo skupaj.
Ne glede na vrsto odnosa so ovire namenjene notranji rasti in razvoju.
Zapomniti pa si morate še, da če si nekdo želi iti naprej, ga morate spustiti. Ne glede na to, ali gre za karmični odnos, ki spodbudi spremembe v našem življenju, ali sorodno dušo, ki nas ljubeče spodbudi, da postanemo boljši, nikogar se ne smemo oklepati ali se bati, da ga bomo izgubili. Če nekoga ljubimo in odhaja, je edino, kar lahko storimo, da ga spustimo. Če nam je namenjen, se bo vrnil. Če ne, je šlo še za eno čudovito lekcijo, ki smo se je naučili.
Vse je odvisno od tega, česa se učimo kot duša. V nekaterih inkarnacijah ne srečamo niti sorodne duše niti duše dvojčice ali karmičnega partnerja, v drugih lahko vse tri. Toda največkrat šele po koncu razmerja ugotovimo, za kateri odnos je šlo.
Najpogostejši so karmični odnosi, ki nas učijo lekcij, ki se jih nismo naučili v preteklem življenju. Takšne zveze so težavne, saj spreminjajo naš način delovanja. Skupni imenovalec karmičnih odnosov je, da ne delujejo, ne glede na vloženi trud, saj to tudi ni njihov namen. Ni namreč mišljeno, da ostanemo skupaj s karmičnim partnerjem. Nauči nas lekcijo, potem pa odide. Morda je to težko sprejeti, a v ozadju pogosto delujejo silnice, ki nimajo kaj dosti skupnega z ljubeznijo in kompatibilnostjo. Najhuje je, če se oklepamo takega odnosa za vsako ceno.
Ko predelamo svoj niz karmičnih partnerjev, je na vrsti ljubezen s sorodno dušo. Zdi se, da je to najboljša oblika partnerskega odnosa – preprosta in zadovoljujoča. Pogosto se poročimo s svojo sorodno dušo, saj smo z njo povezani na edinstven način in se ob njej dobro počutimo. Seveda pa to ne pomeni, da se ne srečujemo z izzivi. Toda lekcije v tovrstnih odnosih so drugačne, sprožajo učenje o naši lastni vrednosti, strahovih itd., namesto da bi nas ranile.
S sorodno dušo čutimo povezanost, kot bi se poznali od nekdaj. Ključna razlika v primerjavi s karmičnimi lekcijami je, da se tu ukvarjamo sami s sabo, ne pa z urejanjem samega odnosa. Pomagajo se nam razvijati in rasti. Sorodne duše so ljudje, ki jim je najbolj mar za nas, medtem ko se karmični ljubimci ukvarjajo samo s sabo in svojimi potrebami.
Še nekaj globljega pa je povezava z dušo dvojčico. To ni le mit v duhovnih krogih – pravzaprav se jih vedno več najde kot posledica dviganja ravni zavesti človeštva. Zveza z dušo dvojčico je mešanica izkušenj karmičnega partnerstva in sorodnosti, ki še močneje izzove naš ego. Ne gre namreč za nekoga, s katerim smo povezani na ravni duše, ampak z njim celo delimo del duše. Duši dvojčici naj bi bili namreč dva ločena plamena istega vira, ki sta razdeljena na dve telesi.
Ko jih srečamo, doživimo učinek ogledala – vse, kar smo v življenju zanikali, je kar naenkrat pred nami. Soočijo nas z vsakim strahom, zahtevami ega … Ne srečamo se vsi s svojo dušo dvojčico, a če se, je to ljubezen za vedno. Kar pa ne pomeni, da se ne bo pojavilo nekaj izzivov in strahov, želje po begu in lovu, odvisno od duhovnega razvoja obeh. Ne glede na vse pa se v takem odnosu vedno pobotamo in ostanemo skupaj.
Ne glede na vrsto odnosa so ovire namenjene notranji rasti in razvoju.
Zapomniti pa si morate še, da če si nekdo želi iti naprej, ga morate spustiti. Ne glede na to, ali gre za karmični odnos, ki spodbudi spremembe v našem življenju, ali sorodno dušo, ki nas ljubeče spodbudi, da postanemo boljši, nikogar se ne smemo oklepati ali se bati, da ga bomo izgubili. Če nekoga ljubimo in odhaja, je edino, kar lahko storimo, da ga spustimo. Če nam je namenjen, se bo vrnil. Če ne, je šlo še za eno čudovito lekcijo, ki smo se je naučili.