Stik z onstranstvom

Čeprav ni oprijemljivih dokazov, ki bi potrdili obstoj posmrtnega življenja, je ljudi vedno zanimalo, ali obstaja življenje po smrti. Starodavne civilizacije, denimo stari Egipčani, so poleg gradnje piramid izvajale posebne pogrebne rituale, zapisane v t. i. Knjigi mrtvih, s katerimi naj bi pomagali umrlemu, da prestopi na drugo stran, in verjeli, da lahko s pomočjo talismanov, ki so jih položili v grobnico pokojnega ter med ovoje njegove mumije, pospremijo dušo v posmrtno življenje. Pri Grkih naj bi se duše umrlih zapeljale do podzemnega sveta umrlih Hada z barko čez reko Stiks.

Poleg vseh starodavnih prepričanj, mitologij in obstoječih zapisov pa se še danes pojavljajo tudi paranormalni dogodki, ki jih zaznavajo tudi navadni smrtniki in nakazujejo, da posmrtno življenje obstaja. Onstranstvo se kaže skozi spiritualna doživetja – od klicanja duhov, meditativnih razodetij, šamanskih obredov, terapevtske regresije in hipnoze, v kateri ljudje poročajo o spominih iz preteklih življenj. Ali je potem smiselno sklepati, da če obstajajo pretekla življenja, obstaja tudi posmrtno?

Dr. Michael Newton, priznani ameriški hipnoterapevt, je zbral obširno dokazno gradivo, ki ga je zapisoval pri svojih seansah hipnoze s klienti. Njegova študija je vodila do neverjetnih odkritij: več tisoč različnih pacientov je pod hipnozo pripovedovalo enake zgodbe iz preteklih življenj, celo ujemajoče se podrobnosti. Tako so recimo v trenutkih pred smrtjo videli belo svetlobo, prepoznavali so svoje sorodne duše oziroma osebe, ki so pripadale isti družini duš kot oni, njihovo duhovno rast pa naj bi spremljali in vodili duhovni vodniki. Izvedel je, da se vse duše po smrti v fizičnem telesu vrnejo v svet duš, kjer obstaja le čista energija. Ko so se umrle duše pripravljene učiti novih lekcij, si izberejo naslednje življenje in scenarij, ki jim najbolj ustreza. Žal pa ob reinkarnaciji oziroma ponovnem rojstvu pozabijo na svet duš med posameznimi življenji, redke izjeme so nekateri otroci, pri katerih spomin na preteklost ne zbledi.


Kot je odkril in potrdil dr. Ian Stevenson, doktor medicine in psihologije, se preteklih življenj najpogosteje spominjajo otroci, stari od dveh do pet let. Prepotoval je Azijo, Evropo in Severno Ameriko, intervjuval in beležil tovrstne primere. V svoji knjigi Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo je dokumentiral 20 otrok z zgodbami iz preteklih življenj. Njegova več kot 50-letna raziskava je odkrila več kot 3000 avtentičnih primerov otrok, ki so se spominjali preteklih življenj. Po sedmem letu so na doživetja pozabili in odrasli, le redki so se spominjali, da so kdaj govorili o preteklem življenju.

Otroci so torej najboljši nosilci preteklih spominov. Spomnijo se lahko celo podrobnosti, imen, krajev in drugih pomembnih podatkov, ki jih je mogoče preveriti. Opišejo lahko družino, v kateri so živeli, svoje ime in način smrti. Mnogi se rodijo že z neko napako na telesu, materinim znamenjem ali sledmi brazgotine, ki naj bi bila posledica smrtne rane iz preteklega življenja. To je dokazovala tudi Barbara Brennan, ameriška energijska zdravilka, ki je na istih mestih našla energijske sledi preteklega orožja, ran in poškodb v avri ljudi. Isto dokazuje nerazložljiva navezanost otrok na nekatere kraje ter nerazložljive fobije, denimo pred ognjem kot pretekla izkušnja otroka, ki je umrl v požaru, ali fobija pred utopitvijo kot spomin nekoga, ki je v prejšnjem življenju utonil.

Otroci lahko stik z onstranstvom ohranjajo tudi kot mediji. Veliko jih vidi duhove, česar se sprva bojijo. Znan ameriški medij Chip Coffey je v televizijski seriji delal z njimi in se jim pomagal soočiti s svojimi sposobnostmi, premagati strah, se zaščititi ter najti način, kako ločiti svoje sedanje življenje od sledi iz onstranstva.