Strahovi, ki se skrivajo v nas
Globoko v vsakem od nas se skriva strah, pravijo guruji. Pogosto je skoraj neprepoznaven ali pozabljen, saj si v naši kulturi nadevamo številne maske, da ga ne bi občutili, čeprav ima v resnici ključno vlogo v načinu, kako gradimo vse - od prijateljstev do kariere, ljubezenskih zvez in zdravja. Strah se pojavlja kot vzorec v naših življenjih, ki ga ne prepoznamo. Zanimivo pri tem je, da vzorec morda niti ni naš.
Ko se nas dotakne izkušnja, ki na površje porine močna negativna čustva, smo lahko prepričani, da ne glede na to, kaj mislimo, da je povzročilo strah, obstaja velika verjetnost, da se dogaja nekaj drugega – nekaj tako globokega in primarnega, da to zlahka spregledamo ... Verjetno ste analizirali že veliko razmerij v svojem življenju. S tem ste nedvomno pridobili dragocene vpoglede v to, kateri ljudje so v vas sprožili določena čustva in zakaj.
Pravzaprav se najverjetneje poznate tako dobro, da hitro veste, kaj se vam dogaja. Pri tem pa ste morda spregledali najgloblji vzorec, ki prodira v vaše življenje od dneva, ko ste se rodili. To so najpomembnejši vzorci vaših otroških skrbnikov, ki so po vašem mnenju negativni. Okoliščine, ki botrujejo temu, da se počutite ujete, imajo skoraj vedno korenine v negativnih občutkih iz preteklosti. To so čustva, ki jih gojimo do lastnih izkušenj in njihovega pomena v naših življenjih. Čeprav ne moremo spremeniti, kar se je zgodilo, lahko razumemo, zakaj se počutimo, kot se, in s tem spremenimo pomen svoje zgodovine.
Opazujte negativne lastnosti pri materi in očetu, sorojencih, sorodnikih ter družinskih prijateljih, ki so skrbeli za vas v otroštvu. Morda so to jeza, hladnost, nedostopnost, kritičnost, pristranskost, zloraba, ljubosumje, strogost, nadzor, nevidnost, strahopetnost, neodkritost. To so glavni kolektivni strahovi. Univerzalni vzorci strahu so morda res subtilni, a tako boleči, da ustvarimo maske, ki jih naredijo znosne.
Pogosto ne vemo
Podobno, kot je težaven družinski spomin vedno prisoten, a vendarle redko govorimo o njem, smo se nezavedno zedinili, da bomo zakrinkali bolečino svoje kolektivne preteklosti na načine, ki so družbeno sprejemljivi. Pri prikrivanju svojih največjih strahov smo tako uspešni, da so v vseh primerih prvotni razlogi za našo bolečino že pozabljeni; vse, kar ostaja, je njihov zunanji izraz, torej naše vedenje.
Tako pogosto ne vemo, zakaj se slabo počutimo in se odzivamo na določen način. Zaradi maskiranja svojih strahov nam nikoli ni treba govoriti o svoji največji bolečini. Vendar ostajajo z nami, vztrajajo in so še naprej nerazrešeni, dokler se nekaj ne zgodi, kar preprečuje, da bi še naprej gledali v drugo smer. Ko si pustimo iti globlje vanje, pa odkrijemo, da lahko strahove, ne glede na to, kako različni so si, umestimo v enega od treh osnovnih vzorcev: strah pred ločitvijo in zapuščenostjo, strah zaradi slabe samopodobe in strah pred predajo ter zaupanjem.
