POGANSKE KORENINE

Tega o božiču zagotovo niste vedeli

Božič je že dolgo priljubljen praznik in marsikatere kulture ga poznajo že tisoče let. Še iz časa, ko se vanj ni vmešalo krščanstvo.
Fotografija: Kaj, če je bil Jezus v resnici rojen v znamenju tehtnice? FOTO: guliver/GETTY IMAGES
Odpri galerijo
Kaj, če je bil Jezus v resnici rojen v znamenju tehtnice? FOTO: guliver/GETTY IMAGES

Poganska ali nekrščanska tradicija kaže, da se je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa zlilo z že obstoječimi zimskimi prazniki. Od takrat so se božične tradicije spreminjale in pred nekaj sto leti postale takšne, kot so tudi danes.

Krščanstvo ali poganstvo?
Zgodnji kristjani so bili poganom precej naklonjeni. Ko so namreč poskušali v prvih stoletjih našega štetja širiti svojo vero po Evropi, so naleteli na ljudi, ki so živeli v lokalnih skupnostih, kjer so imeli tudi različne veroizpovedi. Krščanski misijonarji so vse te ljudi stlačili v isti predalček in nanj napisali »pogani«. Izraz je povezan z latinsko besedo, ki pomeni polje. Jezikovna povezava je smiselna, ker je bilo zgodnjeevropsko krščanstvo bolj mestni pojav, medtem ko je poganstvo še naprej ostajalo na ruralnih in rustikalnih območjih. Ti zgodnji kristjani so želeli pogane spremeniti, a so jih hkrati njihove tradicije neizmerno navduševale.
Kristjani tega obdobja so se močno zanimali za poganstvo in očitno je bilo to nekaj, za kar so bili prepričani, da ni dobro, a si je bilo hkrati to tudi vredno zapomniti. Njihovi predniki namreč niso vsega kar odmislili, ampak so si zanimive in uporabne stvari zapisali v spomin. Morda so zato poganske tradicije ostale enake, čeprav se je tudi krščanstvo prijelo. Božično drevesce, denimo, je nemška pogruntavščina iz 17. stoletja, a jasno izhaja iz poganske prakse okraševanja zaprtih prostorov z zelenjem v zimskem času. Sodobni Božiček je neposredni potomec angleškega Očeta Božiča, ki ni delil daril. A Božiček in njegove druge evropske različice so pravzaprav sodobne inkarnacije starih poganskih idej o duhovih, ki so v zimskem času odpotovali v nebo.

Zakaj zima?

Zgodovinarji pravijo, da je to naravni čas za praznovanje. V kmetijski družbi je pobiranje pridelka opravljeno in na poljih ni več dela. Takrat je čas, da se posvetimo svojemu verskemu življenju, hkrati pa je obdobje, ko vsakdo potrebuje malce veselja. Temne dneve, ki vrhunec dočakajo z najkrajšim dnem v letu (zimskim solsticijem), je prav prijetno omiliti s praznovanjem, okraski in lučmi. Predvsem tistim, ki so živeli na območjih, kjer je bila zima dolga, hladna in temna, je takšno praznovanje prinašalo veliko veselja. Tudi zdaj, ko solsticij nima enakega pomena, saj lahko s stikalom razsvetlimo prostor in tudi ulice, je veselje lahko enako.

Kljub širjenju krščanstva zimski prazniki dolga stoletja niso postali božič. Sveto pismo pravzaprav ne omenja, kdaj se je Jezus rodil, kar za zgodnje kristjane sploh ni pomenilo težave, saj niso nikoli pomislili, da bi morali praznovati njegov rojstni dan. Brez biblične direktive, naj to storijo, in brez omembe pravilnega datuma v evangelijih so šele v četrtem stoletju rimski cerkveni voditelji sprejeli ta praznik. V tem času je veliko ljudi začelo verjeti, da Jezus kot človek nikoli ni obstajal, ampak je bil le neke vrste duhovna entiteta, kar je Cerkev označila za heretično. Nekateri raziskovalci pravijo, da je to botrovalo določitvi rojstnega datuma. Kaj neki naj bi namreč bolj neizpodbitno dokazalo, da je bil pravi človek, kot to, da je bil rojen kot vsak drugi, na skromno človeški način, in zato dobi tudi svoje rojstnodnevno praznovanje? Datum je klerikom precej ustrezal tako zaradi ponovnega podaljševanja dni (in vnosa svetlobe) kot zaradi že znanih praznovanj. Vseeno mnogi trdijo, da je bil Jezus v resnici rojen bodisi spomladi bodisi jeseni. Zakaj, preberite v okvirčku.


Sporna tradicija daril

Obdarovanje se nam dandanes zdi neločljivo povezano z božičem, a je bilo nekdaj malce drugače. V starih časih so se ljudje namreč veselili odpiranja daril na prvega dne v novem letu. Imela so vlogo blagoslavljanja ljudi ob koncu starega leta in služila kot dober, spodbuden začetek novega. Šele v viktorijanski dobi 19. stoletja so ta obdarovanja in darila začela spremljati božič. Leta 1850 je bilo zapisano, da so otroci kraljice Viktorije na božični večer dobili darila, med drugim meč in oklep. Že leta 1841 je Viktorija možu, princu Albertu, podarila svoj miniaturni portret iz časa, ko je bila stara sedem let, leta 1859 pa mu je izročila poezijo lorda Alfreda ​Tennysona.


Vsa ta darila so v kombinaciji s sekularnim sprejetjem božiča zbudila bes nekaterih verskih skupin. Materialističen način praznovanja rojstva Jezusa Kristusa ni bilo nekaj, kar bi Cerkev odobravala. Na neki način je moderno nakupovanje enakovredno veseljačenju in pijančevanju, nad katerim so se puritanci zelo zmrdovali. Takrat je šlo za alkohol, danes so to svetleče se, nove igrač(k)e. Ne pozabite, da je čas tisti, ki je neprecenljivo darilo. Podarite ga tistim, ki jih imate radi, in se z njimi raje podružite.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije