Težave predelujmo mirno: ko smo v stresu, začnimo globoko in počasi dihati

Optimalno je, da v življenju delujemo kot alpinist, ki ve, kam gre, a je maksimalno osredotočen na vsak korak. Ve namreč, da če bo z mislimi ves čas pri cilju, mu bo spodrsnilo in bo padel, pravijo duhovni učitelji. Z zakonom manifestacije je enako. V sebi imamo notranjega saboterja: ko hočemo spremembo, se oglasi in jo hoče minirati z notranjimi pomisleki, da bo gotovo kaj narobe.
Smisel kvantne psihologije pa je, da pridemo v cono, v kateri opazovalec ne more sabotirati naših dejanj, saj ne more vedeti, kaj bomo naredili – to pomeni, da tudi mi ne vemo tega, torej smo spontani. Vemo, kam hočemo priti, imamo cilje, a delujemo spontano.
Ker je življenje stresno, se moramo pri tem držati dveh taoističnih načel – prvo je, da ko greš skozi temen gozd, globoko dihaj. Vsako čustveno stanje ima namreč svoj vzorec energije. Ko pridemo v stanje stresa, preklopimo na drugačno dihanje. Toda če destruktivna čustva lahko vplivajo na dihanje, lahko tudi dihanje vpliva nanje. Ko torej začutimo, da nas nekaj grabi, začnemo zavestno globoko in počasi dihati, posledično bomo verjetneje ostali mirni. Drugo pravilo je, da ko pride do težave, stresne situacije, jo pozdravimo kot najboljšega prijatelja – ne sprašujemo ga, zakaj je prišel in koliko časa misli ostati, ampak se mu enostavno posvetimo.
Danes psihologi pogosto govorijo, da je treba stvari analizirati, toda ko jih, jim dajemo energijo. Zavedati se je treba, da se lahko izognemo temu in energijski naboj situacije sproti predelamo, tako da se mu posvetimo. Čutimo neprijetno situacijo, ki je sprožila nekaj v nas, delujemo normalno, toda opazujemo te spremembe, s tem pa jih predelujemo. Toda da smo tega sposobni, moramo imeti razvit del sebe, ki mu pravimo notranji opazovalec, razvijamo ga z vajami in meditacijo, še pravijo.