TKM vzpostavlja pretok energije

Med najbolj uveljavljenimi terapevtskimi metodami v TKM so akupunktura, akupresura, moksibustija, terapevtska prehrana, qi gong, zdravljenje z ventuzami in zdravljenje z zelišči.

Ponovno vzpostavljen pretok či prinaša zdravje in dolgoživost. FOTO: Onlyyouqj/Getty Images

Akupunkturo izvajajo z različnimi tehnikami vbadanja posebnih igel v akupunkturne točke. V večtisočletnem razvoju te vede so se razvile številne tehnike vbadanja, manipulacije in izvlečenja igel. Pravilna globina in kot vbadanja sta odločilna za uspeh akupunkture, saj omogočita pravi občutek, ki mora nastati na mestu vboda. Različne globine in koti vbodov lahko pri isti točki povzročijo različne občutke in različen terapevtski učinek. Cilj je doseči pravi občutek igle oziroma prihod čija. Ta se kaže kot napetost ali neugodje oziroma teža na območju vboda. Ta občutek se lahko širi tudi navzgor ali navzdol po akupunkturnem kanalu. Na prihod čija najbolj vpliva pravilna lokacija točk. Poleg tega tudi pravilna manipulacija, tj. pravilno usposobljen izvajalec, in bolnikova konstitucija. Praviloma bolniki z obilo čija hitro začutijo prihod tega, povprečni ljudje srednje hitro, bolniki s hujšo boleznijo ga začutijo pozneje ali sploh ne.

Terapevtska tuina masaža se pogosto uporablja skupaj z akupunkturo. Gre za masažno tehniko, pri kateri zdravnik potiska in drži določene točke, da bi ponovno ustvaril ravnotežje v telesu. Primerna je tako za preventivo kot zdravljenje. Tuina krepi imunski sistem in izboljšuje prekrvitev, s tem pa preprečuje pojav hujših bolezenskih stanj. Posebno dobri rezultati so pri funkcionalnih okvarah in poškodbah gibalnega aparata (sklepi, mišice, vezi).

Glavne diagnostične metode so opazovanje, poslušanje, spraševanje in palpacija. Pri opazovanju se osredotočajo na posameznikovo vitalnost, gibanje, stanje las in kože ter drugih delov telesa (oči, ustnice, dlesni, ušesa, jezik idr.). Zato naj si pacient pred obiskom ambulante ne strga površine jezika, ne nanaša ličil ali izvaja drugih postopkov, ki bi zdravniku otežili opazovanje pacientovega telesa in duha.

Poslušanje se nanaša na poslušanje govora, dihanja in kašljanja. Plitvo dihanje lahko pomeni primanjkljaj čija, globoko in močno prebitek vročine v notranjosti. Kašelj naznanja motnjo v delovanju pljuč, a šele način kašljanja določi težavo. Vonjanje je tudi zelo pomembno – zadah iz ust je lahko znak zastoja hrane.

Pri ugotavljanju pacientove anamneze (spraševanju) bo zdravnika predvsem zanimalo splošno počutje (utrujenost, omotica, upad koncentracije itd.), prisotnost vročine ali mrzlice, jakost in območje potenja in pacientovi apetit, žeja in okus v ustih. Prav tako bo zastavil natančna vprašanja o prebavi in mokrenju, prisotnosti bolečin (kakšna bolečina in kje), kakovosti spanca in spolnem življenju. Ženske bo povprašal tudi o poteku menstrualnega ciklusa.

Pri otipavanju utripa (palpacija) bo določil globino, hitrost, moč, obliko in ritem utripa. V povezavi s pacientovimi značilnostmi (spol, starost, konstitucija, klimatske okoliščine) pa nato določil normalno oz. patogeno stanje telesa.