To je čas učenja

Psihologinja mag. Mia Bone je prejšnji teden z nami delila nekaj nasvetov za tiste, ki v izolaciji najteže prenašajo osamljenost in pogrešajo druženje s prijatelji. A kot so naše babice od nekdaj trdile: vsaka stvar je za nekaj dobra. Za kaj neki je torej lahko dober ta čas izolacije za vsakogar med nami?
 

Tri čarobne besede

V tem obdobju lahko najdemo svoje močne plati in jih krepimo ter hkrati odkrijemo svoje šibkosti in treniramo tisto, kar nam gre slabše. Zveni preprosto, a vsak, ki se je kdaj lotil osebnostne rasti, ve, da je vse skupaj zelo zapleteno. »Vsi smo kombinacija plusov in minusov, to je osnovni gradnik, ki vsakega naredi unikatnega,« opozarja psihologinja. »Dobro je vedeti, katere okoliščine so nam pisane na kožo in v katerih situacijah se ne počutimo dobro. To je že povratno sporočilo, kaj nam gre dobro in kje se začnejo naše šibkosti. Močne plati krepimo spontano, ker je to v osnovi lahko in dodatnega treninga skoraj ne potrebujemo. Pri šibkostih pa je potrebna vztrajnost, da se zavedno odločimo, kaj bomo storili naslednjič, ko se bomo znašli nekje, od koder bi – če bi imeli izbiro – raje pobegnili.« To je namreč v tem času veliko teže.


»Lahko že vnaprej razmislimo, kako bi se radi odzvali. Temu lahko rečemo tudi načrt za naslednjič, kar je dobro izhodišče, ni pa nujno, da nam bo že naslednjič povsem uspelo. Zato dejansko govorimo o treningu: vedno znova, ko nam nekaj ni pisano na kožo (ker to posredno nakazuje naše tendence in šibkosti), se moramo potruditi slediti načrtu. Enkrat bo šlo bolje, potem spet ne, in ker bomo vztrajali, nam bo postopoma uspelo.« Ko imamo načrt, je to šele začetek, saj potrebujemo vztrajnost in doslednost pa tudi potrpežljivost. »Svojim klientom ne glede na to, ali postavljamo načrt za obvladovanje tesnobe ali krepitev samozavesti, vedno povem, da načrt brez teh treh vrlin daje lažen občutek, da lahko stvari spremenimo.«
 

Pomembnost rutine

V tem času, ko sami sebe kdaj pa kdaj že komaj prenašamo, kaj šele vsakodnevne tegobe in spodrsljaje (pa naj bodo naši, partnerjevi ali sodelavčevi na daljav), je rutina še bolj pomembna. Zastavite si urnik, ki mu sledite, konec tedna pa naj bo seveda drugačen od preostalih dni. Kaj pa lahko naredimo, ko je dan podoben drugemu? »Rutina oziroma struktura psihološko predstavlja varnost, ker je naše okolje predvidljivo,« poudari sogovornica. »Tudi prej so si bili dnevi seveda podobni, danes pa je morda ta občutek izražen bolj, ker veliko ljudi nima rutine, in zato se zdi, da se dnevi kar vlečejo. Da jih bomo lahko preživeli čim bolj kakovostno, je struktura v času izolacije zelo pomembna: dolg dan, ki se kar vleče, razdelimo v enote (tj. kdaj bomo delali in kdaj bomo čas preživljali skupaj).«

Domača karantena je lahko past, da se začnemo pritoževati. »Vsekakor se na neki točki pojavi občutek dolgčasa in samote, ker ni naravno, da smo tako dolgo zaprti doma, vendar prav urnik lahko reši te potencialne pasti. Ko imamo načrt, kaj bomo počeli in kdaj (seveda lahko dejavnosti za petek zamenjamo za dejavnosti, ki smo jih načrtovali za torek), imamo jasno strukturo. Načrtovanje se obrestuje, saj če bi vsak dan morali razmišljati, kako bomo preživeli dan, se hitreje pojavi občutek praznine in naveličanosti.«

Raje investirajte čas in dobro načrtujte za en teden vnaprej. »Izogibajmo se pretiranemu strmenju v ekrane, saj to dokazano povečuje občutek samote in nepovezanosti, raje preberite knjigo, pišite dnevnik ali ustvarjajte.«
 

Vsi smo na istem

Ljudje smo čudne živali, pravijo. Včasih zatrjujemo, da se iz lekcij naučimo marsikaj in da samo stvari, ki jih izkusimo na lastni koži, nekaj pomenijo. Pa smo ustrojeni tako, da bi iz te izkušnje lahko prišli modrejši, drugačni? Smo sposobni sprevideti nove tirnice ali smo takšni, da se bomo vrnili k ustaljenim navadam?

»Izkušnja s koronavirusom nas bo zaznamovala, vsakega malo drugače,« meni psihologinja.« Krizne razmere pustijo negativen pečat na kolektivni ravni, hkrati pa je to priložnost, da se še bolj povežemo in si pomagamo, da se zavemo, da smo vsi v enakem položaju in da je kolektivno sočutje boljše orodje kot kolektivna panika, strah in nesprejemanje. To pa seveda zahteva, da se aktivno opominjamo, da lahko prispevamo. Prispeva vsak in toliko časa, kot je potrebno, in dokler bodo nove smernice nujne za našo varnost, bomo to upoštevali. Ko se bo akutni del nevarnosti zmanjšal, bomo verjetno na vse skupaj malo pozabili in se vrnili v cono udobja, ki bo malo drugačna. Ampak ljudje se prilagodimo in posledično razvijemo strategije za obvladovanje okoliščin.«

Zato je tudi tokrat od nas odvisno, da se odločimo, kaj se bomo naučili in na kaj bomo preprosto – pozabili.