To je znak, da je smrt blizu: 72 ur pred smrtjo vsak človek govori iste stvari, razkrivamo, katere

Patricia Pearson, novinarka in avtorica knjige Opening Heaven's Door: Investigating Stories of Life, Death, and What Comes After, opisuje izsledke svoje raziskave na temo 'prehoda na drugo stran'.
 

Vse se začne 72 ur prej

Ker je v devetih tednih izgubila tako sestro kot tudi očeta, se je Patricia posvetila raziskovanju dogajanja tik pred smrtjo in po njej. »Anketirala sem več deset ljudi: take, ki se v svojem poklicu srečujejo z neozdravljivo bolnimi, tiste, ki so z umirajočimi doživeli nenavadne trenutke, in celo posameznike, ki so 'vstali od mrtvih', torej so doživeli klinično smrt.«

Spoznala je, da ljudje vedo, kdaj jim bije zadnja ura. V obdobju 72 ur pred smrtjo začnejo v metaforah govoriti o potovanju. Terminologija se razlikuje od bolnika do bolnika, zato nekateri iščejo svoje čevlje, drugi letalske vozovnice, tretji pa ponavljajo, da 'želijo domov', čeprav so v resnici že doma.

»V trenutkih, ko je umirala moja sestra, ki je imela raka na dojkah, je ves čas ponavljala 'ne vem, kako naj odidem', in celo omenila 'nesrečne stevardese',« pravi Patricia.
 
Medicinska sestra Maggie Callanan, ki je delala v centru za paliativno oskrbo v Virginiji, ZDA, navaja vprašanje bolnika, ki je umiral za posledicami raka na trebušni slinavki. »Ali moja žena ve vse v zvezi s potnim listom in vozovnicami?« Maggie je tako skovala poseben izraz – neizogibno zavedanje smrti –, ki ga uporablja v svoji knjigi Final Gifts: Understanding the Special Awareness, Needs, and Communications of the Dying. Callananova je v svojem življenju skrbela za več sto umirajočih bolnikov in meni, da metafore, ki se navezujejo na potovanja, niso zgolj naključne.
 

Tik pred smrtjo umirajoči vidijo ob sebi že umrle družinske člane

Ljudje na smrtni postelji imajo pogosto halucinacije, za katere njihovi bližnji menijo, da so posledica močnih zdravil. Je res tako? Velika mednarodna študija, ki sta jo opravila psihologa dr. Karlis Osis in dr. Erlendur Haraldsson z Univerze na Islandiji, je pokazala, da je večina bolnikov, ki so bili približno uro pred smrtjo še vedno pri zavesti, videla svoje umrle družinske člane ne glede na to, ali so prejemali močna zdravila ali ne. Študija je med drugim vključevala ljudi iz popolnoma različnih kultur – tako iz ZDA kot tudi iz Indije.

»Ko sem se pogovarjala s 84-letno bolnico Audrey Scott, ki je umirala zaradi raka, mi je povedala, da jo obiskuje (posvojeni) sin Frankie, ki je umrl nekaj let prej. Po njenih besedah je vsakič, ko je prišel, mirno sedel v naslanjaču zraven nje,« razkriva Pearsonova.
 
V nekaterih primerih ljudje vidijo družinske člane in prijatelje, za katere sploh niso vedeli, da so umrli. Med prvimi temeljito raziskanimi poročili o videnjih pred smrtjo je bil primer ženske, ki je ob umiranju pri porodu svojemu porodničarju povedala, da pred seboj vidi pokojnega očeta. Potem je zagledala nekaj, kar jo je zmedlo: »Vida je z njim.« Vida je bila njena sestra, ki je umrla tri tedne prej, a bolnici ta podatek ni bil znan, saj so tragično novico pred njo skrivali.


 

Bela svetloba je lahko tudi doživetje velike ljubezni

V naši kulturi je 'bela svetloba' postala že kliše. Res pa je, da umirajoči to izkušnjo svetlobe opisujejo kot modrost ali ljubezen. Bolniki, ki so imeli bližnjo izkušnjo s smrtjo in so se zavedali – na primer med srčno kapjo –, pripovedujejo, da so se zaradi čustvene moči te svetlobe počutili »skoraj zdrobljene«. Dr. Yvonne Kason, ki je preživela letalsko nesrečo, pravi, da je to svetlobo doživela kot absolutno ljubezen matere do otroka. »Počutila sem se kot novorojenček na maminem ramenu. Neskončno varna,« je dodala. »Bilo je, kot da bi bila stoletja izgubljena in potem končno našla pot domov,« je povedala dr. Kasonova.
 

Tudi v primeru nenadne smrti se lahko umrli od nas poslovijo

»Res sem bila presenečena, ko sem odkrila, da študija za študijo potrjuje, da je približno polovica vprašanih čutila prisotnost svojih ljubljenih, bodisi v času smrti bodisi malo kasneje. To se je zgodilo tudi v moji družini. Oče sploh ni bil bolan, a je sredi noči leta 2008 nenadoma umrl. Moja sestra Katharine je bila več kot 150 kilometrov stran, pa vendar je v spalnici nenadoma začutila prisotnost očeta in roke, ki so se nežno dotaknile njene glave. To jo je napolnilo z zadovoljstvom in veseljem, ki sta bila tako močna ter nenavadna, da je sinu takoj opisala celotno izkušnjo, še preden sta sploh izvedela, da je oče umrl,« pravi Patricia.  
 
Psihiatri to imenujejo 'halucinacije žalosti', vendar znanost še vedno ne razume dovolj dobro takšnih subjektivnih izkušenj. Ni še pojasnjeno, od kod prihajajo takšni doživljaji, ki se pojavijo preden izvemo, da je umrl nekdo bližnji. Neki človek opisuje svoj doživljaj iz otroštva: nekega jutra je hitel na zajtrk in videl očeta, ki sedi na svojem mestu in bere časopis. Kasneje ga je mama šokirala z novico, da je oče umrl. »Ampak jaz ga vidim, sedi tam,« je rekel in v tistem trenutku je videnje očeta izginilo.
 
Samo pet odstotkov teh izkušenj je vizualnih, v svoji študiji zaključuje dr. Michael Barbato, zdravnik iz bolnišnice v Avstraliji. Večina jih izkusi prisotnost, in to ne neke sence, ampak živo prisotnost, nekaj zelo konkretnega, prisotnost, ki prispeva k temu, da ljudje obrnejo avto, da se v trenutku razjočejo. To se lahko zgodi v trenutku smrti, čez nekaj tednov, celo leto po smrti.
 
Karen Simon, izvršna direktorica oglaševalske agencije iz Toronta, pripoveduje o svojem doživljaju neke hladne noči šest tednov po smrti svojega očeta. »Vozila sem se po avtocesti in na sovoznikovem sedežu se je pojavil oče. Začutila sem, kako se namešča na sedežu. Vedno je sedel na svoj način, nekoliko nagnjen na levo stran. Z mano je ostal 15 kilometrov poti. Doživetje je bilo neverjetno realistično in me je v celoti spremenilo.«
 

Tudi živi lahko doživijo smrt

Raziskave psihiatra dr. Raymonda Moodyja iz leta 2010 kažejo, da lahko tudi živi skupaj z umrlim doživijo 'prehod na drugo stran'. Psihiater je sicer avtor revolucionarne knjige Life After Life iz leta 1975, njegov je tudi poznan izraz 'izkušnja bližnje smrti'.
 
Psihologinja v centru za paliativno nego na Floridi, dr. Kathleen Dowling Sing, je opazila, da ljudje na smrtni postelji pripovedujejo, da »hodijo skozi sobo, osvetljeno z lučmi« in da jim »telo polni sončna svetloba«. Včasih, na trenutke, to doživijo tudi njihovi družinski člani.

Psihologinja dr. Joan Borysenko tako opisuje svojo izkušnjo, ki jo je doživela, ko ji je umrla mama. Prostor se je napolnil s svetlobo, ki sta jo videla ona in njen sin, oba pa sta imela občutek, da se mama spektakularno dviga iz svojega telesa.