Toksične družinske vezi
Je vaša mama težavna? Zakaj mislite, da je tako? Običajno so tako kot na vas tudi nanjo vplivali pridobljeni družinski vzorci, slog navezanosti ter njen značaj, pravijo psihologi. Navezanost je čustvena vez, ki se vzpostavi med otrokom in njegovim primarnim skrbnikom. To je navadno mati, ni pa nujno. Med otrokom in materjo se splete posebna čustvena vez. Otrok prek tega odnosa dobi predstavo o sebi in okolici. Če je mama zanj skrbela in mu nudila podporo, dobi predstavo, da je vreden ljubezni in varnosti. O drugih pa, da so odgovorni. Če otrok v odnosu z mamo dobi to predstavo, govorimo o varnem slogu navezanosti oz. varni navezanosti.
Poleg varne poznamo še nevarno navezanost. Pri materah, ki ne odgovarjajo primerno na otrokove potrebe, lahko otrok razvije enega izmed sledečih slogov navezanosti. Izogibajoči se slog, ko se otrok odnosu z materjo izogiba in se brani njene bližine. O ambivalentnem slogu govorimo, ko se otrok na mater pretirano naveže. Od nje ne dobi zaupanja, da bo tam zanj, zato jo pretirano nadzira in se s tem omeji pri svobodnem raziskovanju okolja. Tretji, dezorientirani tip, je nekje med izogibajočim se in ambivalentnim slogom. Ti otroci so navadno doživeli hudo fizično ali psihično nasilje in kažejo nasprotujoče si, nenavadno obnašanje. Nevarno navezani otroci so v odnosih negotovi glede lastnih sposobnosti in v veliki meri odvisni od drugih.
Glede na omenjene sloge navezanosti največkrat razvijamo odnose tudi v odraslosti, kar pomeni, da ponavljamo pridobljene vzorce staršev, ki smo jih ponotranjili.
Vzemimo za primer mater, ki ves čas preži na hčerko, sledi vsakemu njenemu koraku, se vtika v vsako malenkost v njenem življenju. Vse mora imeti pod nadzorom. Otrok se počuti odvisno, nesamostojno, brez pravice, da ohrani svoj jaz. Z mamo sta si kar naprej v laseh. Velikokrat ji hčerka zabiča, da ji ne bo več zaupala ... Mama namreč stika po njenih dnevnikih, telefonu, e-pošti. S svojo prekomerno skrbjo je vsiljiva in s tem vdira v prostor sočloveka. Njen strah in izkušnja skupaj z značajem so jo privedli do stanja, v katerem se je nato znašla skupaj s hčerko. Druga skrajnost je lahko mati z večnim hladom, pri kateri otrok pogreša objem, toplo dlan, sporočilce, da ga ima rada ... Te pomanjkljivosti potujejo z nami v nadaljnje odnose. Tako je taka deklica frustrirana tudi od partnerja. Niti ta ji ne daje dovolj.
Šele z ozaveščanjem smo lahko sposobni videti situacijo z drugega zornega kota. Kdo lahko od koga kaj zahteva? Kdo nam je dolžen dati ljubezen? Na koncu smo sami tisti, ki se moramo vzljubiti in sprejeti, da je mama, kakršna je, spremenimo pa lahko le svoj odnos do sebe in nje.
