Travma je razlog za pomanjkanje vesti
Tisti, ki niso v stiku z lastnimi čustvi, običajno ne premorejo občutka vesti. Ne občutijo kesanja ali krivde zaradi škode in krivice, ki so jo prizadejali drugim, ker svojim čustvom ne dovolijo, da bi postala boleča - zanje bi bilo to prenevarno. Ljudje so empatije lahko tudi oropani, tako kot tisti s psihopatskimi nagnjenji.
Čustveno zdrav otrok izraža empatijo, samozavedanje, je sposoben uravnavanja lastnih čustev, motiviran je in ima ustrezne socialne spretnosti – to so osnovne sestavine čustvene inteligence. Otrok staršev, ki kažejo neodgovorno vedenje, pomanjkljivo skrb in skrajno sebičnost, se po drugi strani po vsej verjetnosti ne bo razvil v prilagodljivo osebo.
Sprožilec, ki z lahkoto povzroči, da oseba izgubi stik z lastnimi čustvi in naravni občutek za vest, je izjemno boleče otroštvo in obdobje odraščanja. Ti ljudje so izkusili toliko bolečine, da se preprosto zaprejo pred njo. Bolečina lahko izhaja iz psihične, spolne ali čustvene zlorabe, toda končni izid je podoben. Ne izkusijo lastne bolečine (ker so jo pokopali), zato ne razumejo bolečine drugih. In ker ne razumejo bolečine drugih, ne premorejo empatije, ne znajo se vživeti v druge.
V odsotnosti vesti
Običajno imajo sicer zelo velike nepotešene čustvene potrebe, toda kot odrasli ljudje razvijejo izdelane obrambne mehanizme, da bi se ogradili pred bolečino, ki izvira iz neuresničenih čustvenih potreb, ter občutka krivde, ki bi jo občutili, če bi si dovolili čutiti.
Naš kognitivni del možganov je sicer izredno spreten v prikrivanju čustvenih odzivov pod krinko racionalizacije, sodb, zanikanja, poduhovljenja, moraliziranja, pridiganja, krepostnosti, zvračanja krivde na druge in potlačevanja čustev. Gotovo poznate koga, ki ima nepotešene potrebe zaradi travm iz otroštva, a jih skriva pod pretvezo, da se ima popolnoma v oblasti, zanika, da ima težave, ali nenehno kritizira, modruje in drugim dopoveduje, kako naj živijo. To so ljudje, ki živijo v skladu s pravilom »delam eno, govorim drugo«, med njimi so lahko tako starši, učitelji kot politiki.
V odsotnosti vesti je vedenje posameznika mogoče nadzirati samo s strahom, grožnjami, kaznovanjem ali ločitvijo od družbe. Če nima lastnih pravil, mu jih mora družba vsiliti, da lahko deluje. Včasih so veljala stroga pravila, v okviru katerih smo lahko delovali, učili so nas, da jih moramo spoštovati – ali se jih bati – zaradi avtoritete. V zadnjih 30 letih se je splošno mnenje prevesilo v »vse je dovoljeno«. Žal oba pristopa ne delujeta neodvisno drug brez drugega. Potrebujemo ravnovesje.
Čustva je treba raziskovati, spoznati in jim pripisati označbe, toda ne na račun spoštovanja in empatije. Togost in zanikanje čustev povzročita, da vse preveč usmerjamo pozornost nase, kar ustvarja sebično družbo, tudi na račun lastnih otrok.
