Travme močno vplivajo na celoten družinski sistem še več generacij
Nemški psihoterapevt Bert Hellinger, začetnik terapevtske tehnike, imenovane postavitev družine, pravi, da si s svojimi biološkimi predniki delimo družinsko zavest. Opazil je, da lahko travme, kot so prezgodnja smrt staršev, sorojenca, otroka, zapustitev, zločin, samomor, močno vplivajo na celoten družinski sistem še več generacij. Taki pečati nato postanejo temelj delovanja družine, saj njeni člani nezavedno ves čas ponavljajo trpljenje iz preteklosti. Ker se ne zavedajo, da simptomi izhajajo iz predhodne generacije, ne znajo najti rešitve.
Hellinger uči, da ima vsakdo enako pravico pripadati družini in ni mogoče nikogar izključiti – niti deda alkoholika, mrtvorojenega brata, sosedovega otroka, ki ga je naš oče nehote povozil, splavljenih otrok … Če je nekdo prizadel, ubil ali izkoristil člana naše družine, ga je treba vključiti v naš družinski sistem, enako žrtev, ki so jo prizadeli naši družinski člani. Vanj spadajo tudi prejšnji partnerji naših starih staršev in staršev. Če družina nekoga izloči ali ne sprejme, lahko namreč tako osebo predstavlja poznejši član z enako usodo in trpljenjem.
