Uprite se izkoriščanju

Tudi vi v življenju prenašate in pobirate sranje za nekom, ki je nezrel, neodgovoren, egocentrik, zmeden, podivjan, živi v svojem svetu, se vedno spravlja v težave, ne zna ravnati z nečim (denarjem, moškimi, hrano …)? In ker velja, da tak pač je – in smo mi tisti, ki ima očitno problem s takšnim vedenjem –, vedno znova zgrabimo smetišnico in pometamo za njim. To lahko počnemo leta, seveda brez pritoževanja, saj to osebo ljubimo, smo v krvnem sorodstvu z njo, je naš delodajalec, sodelavec ali poslovni partner – v glavnem se spodobi, da zapremo usta in lepo pridno pometamo.

Dokler ne pride dan, ko je dovolj. Ko ne morete pobrati niti enega samega bobka več, ne glede na posledice. Ko se v vas prebudi zmaj, ki bruha ogenj. Ko vam je kristalno jasno, kaj boste in česa ne boste več počeli, kdo ste, kaj si želite in kaj si zaslužite. Ko porušite vse mostove, ker si tega preprosto ne dovolite več. Takrat ste na točki brez vrnitve. Greste in pustite službo, ki vas je spravljala v prerani grob. Sodelavki na poti ven zabrusite, naj se slika – s svojim prelaganjem dela na vas vred.

Ko zgrabite svojega lažnivega in/ali lenega dedca za ovratnik in mu naštejete pogoje oziroma pokažete vrata. Ko poveste človeku, ki ga rešujete ali mu posojate denar, da mu ga ne daste. Napišete izvršbo. Zamenjate banko. Hišnika. Varuško. Odrežete prijateljico s psihičnimi težavami, ki jo že leta zdravite brez učinka.

Človek na drugi strani je seveda globoko šokiran. Pretresen. Kako ste nesramni! Kaj si drznete in kako se obnašate?! Pa saj tega ne morete storiti! Pa tako mirni in pohlevni ste bili vedno, zdaj pa ste taka gorgona. Popolnoma se vam je zmešalo. Vi ste nori – kar se vam tudi pove, naravnost ali v obliki šepetanja in opravljanja po vogalih.

Ampak vam je vseeno. Ko si enkrat na točki brez vrnitve, ti je vseeno, kaj drugi počne, misli, govori ali zganja. Vi samo stojite in bruhate ogenj. Katarzično je. Počutite se osvobojene in se sprašujete, zakaj ste se vsa ta leta zadrževali. Zmagoslavno odidete. Osvobodili ste se in rešili nekaj, kar vas je dolgo bremenilo. Močnejši ste in z vetrom v krilih greste naprej. Če ste srečni, ta občutek vztraja in prevlada. Potem mu sledita pomirjenost z zadevo in notranji mir.

V najslabšem primeru pa ne gre tako gladko. Sicer ste se rešili, toda dogodki so vam pustili grenak priokus. Zavedate se, da ne bi bilo treba, da se odnos tako grdo konča. Če bi druga stran spremenila vsaj malenkost, naredila kaj drugače, amputacija ne bi bila potrebna. Toda hkrati veste, da gre pod jezo in strastmi v resnici za proces izgubljanja, ki ga običajno spremlja čustvena rana. Četudi ste imeli vsega dovolj, je izgubljanje nekoga, ki ga nosiš v srcu, na čustvenem nivoju katastrofa. Zavedajte se, da si morate v tem primeru vzeti čas za žalovanje, analizo in odpuščanje. In da morate na prvem mestu odpustiti sebi, da ste tako dolgo počeli stvari, ki niso bile v vaše dobro. Morda celo, da ste bili šibki in temu človeku niste prej postavili meja.

V letošnjem poletju razmislite, kdo je vam zrasel čez glavo. Koga boste spustili in kateri odnosi so pretežki, da bi jih še naprej nosili na hrbtu? Koga ste izgubili oziroma veste, da je prav, da ste ga? Se boste naučili obvladati umetnost izgubljanja ali se še naprej podrejali, saj so izgube in prekinitve za vas katastrofa? Premislite in se odločite. Poletje je odličen čas za uvajanje sprememb.