PSIHOLOGI SVETUJEJO
V stiski si pomagajte sami
S psihološkimi triki si pomagajte k pozitivnejši naravnanosti. Poglejte življenje od daleč in si pomagajte z izkušnjami.
Odpri galerijo
Ob problemu pomislite, ali bo čez 10 let še pomemben.
Ko nas preplavijo težave, pogosto pretirano dramatiziramo. Naši možgani se v čustveno težkih trenutkih zavarujejo tako, da vso energijo usmerijo v preživetje. Višje možganske funkcije so izklopljene, zato nas usmerjajo in vodijo izključno čustva, ne pa razum. V tem stanju tako vidimo vse črno, verjamemo, da bo ta kriza tragično vplivala na naše življenje.
Kako torej prepoznamo, ali samo pretiravamo in se preveč burno odzivamo ali res doživljamo nekaj groznega? Za odgovor uporabite pravilo treh dni. Pomembno je, da pri odločanju počakamo, da možgani spet vklopijo razumski del, zato si tri dni dovolimo, da nas vodijo čustva.
Žalujemo, če moramo, smo jezni in zagrenjeni, obtožujmo in jokajmo.
Če čustva v tem času izzvenijo, je bil naš čustveni odziv pretiran, zato je dobro, da smo pred naslednjim korakom počakali, da se spet vklopi razum. Če pa so po treh dneh čustva še vedno izrazita, gre za težavo, ki bo od nas zahtevala več spretnosti in je resničen problem, ne gre le za naše pretiravanje. Opazili boste, da veliko čustvenih kriz izzveni že naslednji dan, zato ni treba, da vsako doživljate kot konec sveta.
V kriznih trenutkih pogosto vidimo vse najstrašnejše, pomaga tudi, če si za prihodnost zamislimo oba skrajna scenarija, najboljšega in najslabšega. Praviloma tako ugotovimo, da tudi najtemnejši scenarij ni tako črn, da ga ne bi mogli preživeti, ter da nas je bilo mogoče samo strah neizgovorjenega – ko si črn scenarij predstavljamo, ga konkretiziramo.
In ko nekaj konkretiziramo, nima več moči nepredstavljivega. Najbolj črn scenarij nam daje namreč tudi vpogled v naše najbolj skrite potenciale, ki jih bomo v sili uporabili, kar nam da motivacijo za naprej.
Zamislimo si svoje življenje čez deset let. Bo ta težava tedaj še vedno ključna ali se je ne bomo niti spomnili? Časovna dimenzija problema je povezana s tem, da so naši možgani vedno tukaj in zdaj, rešujejo trenutno situacijo in so čustveni ... Ko pa se zavestno odločimo, da izstopimo iz trenutka in se vprašamo, ali bo to čez deset let res pomembno, vidimo nov zorni kot.
Dovolite, da vam pretekle izkušnje pomagajo, ko ste v stiski. Razmislite o podobnih situacijah v življenju, ko ste se ujeli v vrtinec svojega dramatiziranja. Kolikokrat je to res vodilo v tragične dogodke in kako pogosto se je izkazalo, da je šlo samo za vaš notranji proces, doživljanje, ki ni imelo osnove v resničnosti? Z naslanjanjem na izkušnje učite svoje možgane, da ne pomislijo najprej na najslabše. Poleg tega si date potrdilo, da znate najti prave rešitve, kajti v čustvenih trenutkih pogosto pozabimo, kako spretni smo.
V trenutkih krize, ko doživljate močno čustveno nevihto, si lahko pomagate tako, da najdete varno točko v sebi ali okolici. Tu se počutite varno, mirno in brezskrbno ne glede na vihar, ki divja okoli vas. Veste, da je vse dobro in da bo sčasoma vse slabo minilo. Lahko se odločite tudi za poseben fizični sprožilec – na primer stisk pesti, stisk ušesne mečice, trepljanje ali kaj drugega –, ki bo v možganih deloval kot signal za to, da ste se znašli v varni coni, ter avtomatično sprožil občutek sproščenosti. Pomembno je, da je ta gib vedno enak in tak, da ga lahko izvedete, tudi ko so okoli vas ljudje.
Vedno znova se v napornih časih opominjajte, da bo na koncu vse dobro – in če še ni dobro, to pomeni, da še ni konec, kot pravi pregovor. Poglejte svoje življenje od daleč. Se je na koncu vedno vse uredilo? Verjetno se je, saj sicer ne bi bili tu, kjer ste zdaj. Morda samo še ne vidite smisla za dogodki, pokazal se bo pozneje, ko bo vse padlo na svoje mesto. Tedaj boste spoznali, da so lahko slabe izkušnje dolgoročno celo najboljše, kar se vam je zgodilo.
Ob problemu pomislite, ali bo čez 10 let še pomemben.
Kako torej prepoznamo, ali samo pretiravamo in se preveč burno odzivamo ali res doživljamo nekaj groznega? Za odgovor uporabite pravilo treh dni. Pomembno je, da pri odločanju počakamo, da možgani spet vklopijo razumski del, zato si tri dni dovolimo, da nas vodijo čustva.
Žalujemo, če moramo, smo jezni in zagrenjeni, obtožujmo in jokajmo.
Če čustva v tem času izzvenijo, je bil naš čustveni odziv pretiran, zato je dobro, da smo pred naslednjim korakom počakali, da se spet vklopi razum. Če pa so po treh dneh čustva še vedno izrazita, gre za težavo, ki bo od nas zahtevala več spretnosti in je resničen problem, ne gre le za naše pretiravanje. Opazili boste, da veliko čustvenih kriz izzveni že naslednji dan, zato ni treba, da vsako doživljate kot konec sveta.
V kriznih trenutkih pogosto vidimo vse najstrašnejše, pomaga tudi, če si za prihodnost zamislimo oba skrajna scenarija, najboljšega in najslabšega. Praviloma tako ugotovimo, da tudi najtemnejši scenarij ni tako črn, da ga ne bi mogli preživeti, ter da nas je bilo mogoče samo strah neizgovorjenega – ko si črn scenarij predstavljamo, ga konkretiziramo.
In ko nekaj konkretiziramo, nima več moči nepredstavljivega. Najbolj črn scenarij nam daje namreč tudi vpogled v naše najbolj skrite potenciale, ki jih bomo v sili uporabili, kar nam da motivacijo za naprej.
Zamislimo si svoje življenje čez deset let. Bo ta težava tedaj še vedno ključna ali se je ne bomo niti spomnili? Časovna dimenzija problema je povezana s tem, da so naši možgani vedno tukaj in zdaj, rešujejo trenutno situacijo in so čustveni ... Ko pa se zavestno odločimo, da izstopimo iz trenutka in se vprašamo, ali bo to čez deset let res pomembno, vidimo nov zorni kot.
Dovolite, da vam pretekle izkušnje pomagajo, ko ste v stiski. Razmislite o podobnih situacijah v življenju, ko ste se ujeli v vrtinec svojega dramatiziranja. Kolikokrat je to res vodilo v tragične dogodke in kako pogosto se je izkazalo, da je šlo samo za vaš notranji proces, doživljanje, ki ni imelo osnove v resničnosti? Z naslanjanjem na izkušnje učite svoje možgane, da ne pomislijo najprej na najslabše. Poleg tega si date potrdilo, da znate najti prave rešitve, kajti v čustvenih trenutkih pogosto pozabimo, kako spretni smo.
V trenutkih krize, ko doživljate močno čustveno nevihto, si lahko pomagate tako, da najdete varno točko v sebi ali okolici. Tu se počutite varno, mirno in brezskrbno ne glede na vihar, ki divja okoli vas. Veste, da je vse dobro in da bo sčasoma vse slabo minilo. Lahko se odločite tudi za poseben fizični sprožilec – na primer stisk pesti, stisk ušesne mečice, trepljanje ali kaj drugega –, ki bo v možganih deloval kot signal za to, da ste se znašli v varni coni, ter avtomatično sprožil občutek sproščenosti. Pomembno je, da je ta gib vedno enak in tak, da ga lahko izvedete, tudi ko so okoli vas ljudje.
V napornih časih se opominjajte, da se bo vse uredilo. FOTOGRAFIJI: Guliver/Getty Images
Vedno znova se v napornih časih opominjajte, da bo na koncu vse dobro – in če še ni dobro, to pomeni, da še ni konec, kot pravi pregovor. Poglejte svoje življenje od daleč. Se je na koncu vedno vse uredilo? Verjetno se je, saj sicer ne bi bili tu, kjer ste zdaj. Morda samo še ne vidite smisla za dogodki, pokazal se bo pozneje, ko bo vse padlo na svoje mesto. Tedaj boste spoznali, da so lahko slabe izkušnje dolgoročno celo najboljše, kar se vam je zgodilo.
