Vračanje v svojo bolečino: mnogi čustveni dogodki se zgodijo pred tretjim letom starosti
Pri duhovni rasti boste morali dobro razumeti čustvene procese, ki so vas pripeljali tja, kjer ste danes. Začeti morate pri otroštvu. Ne glede na to, ali se rodimo bogati, revni, bistri, manj bistri, zdravi ali ne, smo najprej vsi otroci. Preživimo lahko samo, če nas starši ali skrbniki hranijo in varujejo. Če je za nas na fizični ravni poskrbljeno, a ne prejemamo čustvene hrane, določeni čustveni deli ovenijo in lahko ugasnejo.
Za lažjo predstavo si otrokovo osebnost predstavljajte kot polje drobnih sadik. Med stotinami sadik, ki tvorijo celoto, nekatere prejemajo več hranil in vode. Pri inteligentni osebi bi v odrasli dobi pričakovali sadike enake velikosti in moči, toda najpogosteje najdemo neenake in neenakomerne, od katerih so se nekatere že skoraj posušile.
Psihologi pravijo, da notranji otrok nikoli ne odraste in nikoli ne odide. Ostaja živ zakopan in čaka, da ga osvobodimo. Na šibkih temeljih prestrašenega in osamljenega otroka, ki nikoli nima zadovoljenih osnovnih potreb, ne moremo zgraditi produktivnega in srečnega odraslega sveta.
V odraslosti včasih kak dogodek sproži čustva, ki smo jih nekoč spravili pod ključ – lahko gre za krivdo, zavrnitev, sram, žalost ali strah. Običajno ne vemo, da so vzrok za ta čustva stare brazgotine iz otroštva; mislimo, da takšni pač smo. Pogosto ponavljamo stare vzorce, ker nam ta strašna čustva, ki nam povzročajo toliko gorja, kljub vsemu pomenijo neko varnost. Zato se hčere pretepenih mater običajno poročijo z nasilnimi možmi in sinovi očetov, ki sovražijo ženske, običajno zlorabljajo partnerice. Da bi presekali okove, ki nas vežejo, se moramo zakopati globoko vase, ponovno odkriti ranjenega otroka ter mu pomagati, da se sooči z odraslim svetom.
Če sprejemate, da morate biti roditelj notranjemu otroku, morate najti pravo in varno pot za to. Če ni občutka varnosti, čustva lahko zakopljemo še globlje, saj smo programirani tako, da se upiramo bolečini, kajti ta povzroča izgubo, ki lahko v boju za preživetje pomeni smrt. Za nekatere je zastrašujoče, da bi odklenili vrata, za katerimi se skriva toliko trpečih izkušenj in čustev. Če vas obdajajo dvomi in niste prepričani, da se lahko soočite z njimi, na to verjetno še niste pripravljeni.
Če je bilo vaše otroštvo čustveno naporno ali nesrečno, sta vračanje in priznavanje tistega, kar je bilo preveč boleče, težka naloga, ki zahteva pogum. To je v resnici pot v pekel. Pohvalno je, če vam je uspelo, in nič sramotnega, če vam ni. Nekatere rane so tako globoke, da traja vse življenje, da jih priznamo, kaj šele zacelimo.
